Kanarski otoki, otoki večne pomladi, most med Afriko in Evropo in nenazadnje vsakoletno prizorišče prvega evropskega ironmana svetovne serije - Ironmanu Lanzarote v Evropi sledijo še avstrijski, francoski, nemški in švicarski ter še devetnajst tekmovanj na drugih kontinentih – na 24. ironmanih svetovne serije vsako leto več kot 50.000 triatletov poskuša doseči eno od 1500 vozovnic za havajsko svetovno prvenstvo v oktobru.
Slovenci smo se v zgodovino ironman triatlona že zapisali z zlatimi črkami, saj Igor Kogoj še vedno drži svetovni rekord v eni od starostnih kategorij, France Cokan je večkratni zmagovalec v svoji, veteranski kategoriji, zgodovino pa s svojimi nastopi pisali tudi Nataša Nakrst, Uroš Velepec, Jani Tomšič in Miro Kregar.
Lani je ob 25.letnici svetovnega prvenstva na Havajih, v petčlanski slovenski reprezentanci, za Kregarjem nastopil še drugi Kamničan Matic Romšak. Kvalifikacijsko normo je izpolnil na »najtežjem Ironmanu na svetu« – Ironmanu Lanzarote, kamor se že čez nekaj dni ponovno odpravlja, po svojo drugo vozovnico za svetovno prvenstvo
Začel bom z vtisi, ki jih je lanska tekma pustila nekje v meni. Nikoli ne bom pozabil prvih dni na neverjetno urejenem vulkanskem otoku, kjer se divjost nekdanjih vulkanskih izbruhov meša z naravnimi lepotami podzemnih jam, jezer, vulkanskih parkov, ki spominjajo na razbrazdano lunino pokrajino, prelepih peščenih plaž, redkih vinogradov in drugih rastlin, med katerimi izstopa neverjetna množica kaktusov… V srca pa se vsedejo tudi prijazna majhna mesta, ki jih turisti še nismo okužili s tonami odpadkov, trgovinice s kulturnimi spominki in izdelki domače obrti in prijazni, prav nič vsiljivi, domačini. Skratka, otok mi je ostal v srcu in ko sem izvedel, da je bila za Ironman Evrope v Frankfurtu že konec meseca februarja zaključena lista 2000 tekmovalcev, odločitev ni bila težka. Še enkrat v kanarski kotel, na preizkus forme in vzdržljivosti, tako fizične, kot psihične.
Še posebej slednja bo letos igrala odločilno vlogo, saj se je pomladno vreme zarotilo proti tekmovalcem, ki se pripravljamo na zgodnja tekmovanja. Mraz in nenehne padavine, so mi povsem porušile sistem treninga, saj sem zunaj do konca aprila prekolesaril zgolj 500 kilometrov, ostalih 2500 km pa sem prevozil na enem kvadratnem metru dnevne sobe, na katerem stoji moje sobno kolo. In če tem kilometrom dodam še 500 pretečenih, 70 preplavanih in 400 pretečenih na smučeh, potem sem nekje na 85% optimalne pripravljenosti.
Pa lanske poškodbe?
Naj se ne sliši, kot izgovor, vendar je iz lanske natrgane mišice v stegnu nastal išias, ki je dolge mesece povsem onemogočal trening pod polno obremenitvijo. Zato naj se na tem mestu zahvalim vsem terapevtom, še posebej dr. Vanji Vuga, dr. Nadi Kozjek Rotovnik in nevrofizioterapevtu Franju Kovačiču, ki so me »obdelovali« zadnje leto in mi omogočili, da grem na kvalifikacije z upanjem na uspeh in ne zgolj, kot turist. Ker se je Franjo Kovačič odločil da me bo na tekmovanje tudi spremljal, je to le dodaten kamenček v mozaiku, ki se mu reče – rezultat.
In kako potekajo tvoje zadnje priprave pred tekmo leta?
Vsak teden treniram med 15 in 18 ur, ob vikendih pa svojo pripravljenost preizkušam tudi na tekmovanjih. Pred odhodom na Lanzarote me čakata še dve in sicer Tek trojk v Ljubljani, 8.maja in naslednji dan v Ribnici državno prvenstvo v sprint duatlonu. Kolikor se je le dalo sem upošteval ciklizacijo, kar pomeni, da je trem tednom resnega treninga sledil relaksacijski teden, v katerem so se mišice lahko obnovile. Po 10.maju pa bom količino treninga spuščal iz dneva v dan, tako da bom tekmo, ki bo 22.maja, res pričakal spočit in pripravljen.
Zakaj Ironman tekme, ti običajni triatloni, ki trajajo uro ali dve niso več pravi izziv?
Reciva, da človek vedno teži k nečemu več. Ko sem prvič okusil čar triatlona, športa, ki v sebi združuje tri prvobitne športne discipline, sem posvojil ta šport. Dogaja se predvsem poleti, v meni ljubi sončni vročini, vedno smo povezani z vodo in če je ta morska, še toliko bolj uživam. In uživam tudi v izzivu dirke same; v naprezanju vsake mišice na telesu, v prelivanju potu in neskončnih prekolesarjenih in pretečenih kilometrih, ugotavljajoč, koliko moči je še ostalo, za zadnje pospeševanje pred prihodom v cilj. In ker narava sili nas, starejše tekmovalce v vzdržljivostne, večurne discipline, mlajše pa v krajše, hitrejše in eksplozivnejše, je bila naravna odločitev za Ironman triatlon.
Želim vedeti več. Zakaj ti maksimalni napori, po katerih se telo ne odpočije nekaj tednov? Se v tistih desetih urah tekme nikoli ne vprašaš, čemu mi je to potrebno?
Pa dajva, poiščiva odgovor na to, nikoli do konca odgovorjeno vprašanje? Ko odplavaš štiri kilometre in se v prvi uri kolesarjenja odpočiješ od stresa, ki se mu reče »pretepanje v vodi«, začneš uživati v vožnji in pomalem razmišljati, kdaj se bodo začele bolečine. Nekje po štirih urah kolesa, moč počasi začne odtekati iz telesa, prave svežine ni več, rit je oguljena in peče, glava pa razbeljena od sončnih žarkov in potu, ki se zliva po čelu. A naprej vrtimo pedala in štejemo zadnje kilometre, ki se vedno zdijo še enkrat daljši. Takrat razmišljaš le o želji, da bi sestopil s kolesa pretegnil noge in hrbet, pa čeprav le za minuto, pa čeprav zaradi počene gume… Tako se izteče 180km kolesarjenja. Menjava opreme, nanašanje sončne kreme in žlampanje tekočine v menjalnem prostoru upočasni utrip in noge naredi še bolj trde. Na maraton se zaženeš z »drugimi nogami«, prve kilometre jih sploh ne čutiš, kasneje čutiš še vse kaj drugega, boleča kolena, razbolel hrbet in zakrčen vrat od kolesa, koraki so vse težji in manj kontrolirano padajo na asfaltno podlago. Telo peče in le še ledene kocke v kapi malček hladijo pordelo kožo. Želodec ne prenaša več ničesar, mišice pa zahtevajo hrano. Takrat trpiš in se sprašuješ, čemu to počnem? Ali zaradi sadomazohizma, sem morda prismojen ali gre za poseben užitek v trpljenju. Odgovor gre iskati v zadnji trditvi. Užitek in trpljenje na tehtnici odločitve še zdaleč nista izenačena, na svoj malček čudaški način uživamo v vsakem trenutku dirke, uživamo v trenutku samopotrditve, uživamo v dejstvu da zmoremo, da na progi nismo sami in nenazadnje, da se večino dni v letu, v svojem telesu zelo dobro počutimo.
Koliko Slovencev vas gre letos na Lanzarote in kakšna so osebna pričakovanja?
Zelo mi je žal, da sem tik pred zdajci ostal sam. Anton Škrlep iz Trzina se za udeležbo ni odločil zaradi slabega vremena in posledično nezadostne pripravljenosti, tretji kandidat Konstantin Preradovič-Miki, pa bo teden dni prej nastopil na Japonskem.
Čeprav ni prijetno nastopati sam, sem optimist. Zadnje dni se fizično dobro počutim, formo stopnjujem kolikor se le da, progo pa od lanskega leta že poznam. Čeprav bodo Španci, Francozi, Portugalci, Italijani in tekmovalci iz prekomorskih držav v rahli prednosti, zaradi boljšega vremena v pripravljalnem obdobju, pa to ne velja za Nemce, Avstrijce, tekmovalce iz vzhodnih držav in skandinavce. V moji kategoriji nas bo gotovo nastopilo vsaj 220 tekmovalcev, prvih 10 ali 11 mest pa bo vodilo na Havaje. In če smo lani trije Slovenci osvojili dve normi, se letos spodobi, da osvojim vsaj eno. In če mi bo uspelo oddirkati v 10.urah in 30.minutah, se želeno deseto mesto skoraj ne more izmuzniti. Formula za uspeh pa je naslednja. 1.05 plavanja, 5.55 kolesarjenja, 3.25 teka in 5 minut za menjave.
In za konec, da morda koga prepričava, da si gre otok Lanzarote vsaj ogledat, kakšne so maja temperature ozračja in morja in koliko tedenski oddih stane?
Temperature so prijazne, kar za veter, ki piha neprestano in močno, ne bi mogli reči. Je pa res, da veter moti predvsem kolesarje, ob obali pa se ga skoraj ne čuti. Jutranja temperatura je navadno okrog 22*C, dnevna pa se dvigne tja do 28, včasih tudi do 30*C. Morje je izredno lepo in čisto, polno rib, ne pa tudi zelo toplo. Maja je temperatura oceana okrog 21*C, zato nam tekmovalcem zelo ustreza da lahko tekmujemo v neoprenskih oblekah. In še cena. Eno osebo teden prekrasnega in nepozabnega dopusta, v lepem hotelu s polpenzionom v Puerto del Carmen (osrednja turistična točka na Lanzarotih), z odhodom in prihodom iz Munchna ali Dunaja stane dobrih 100.000 SIT. In lahko mi verjamete, da to ne bo vaš zadnji obisk otoka.
Za konec velja zahvala še sponzorjem, ki so mi omogočili nastopanje v letošnji sezoni: Nova Ljubljanska banka, SMART COM, ALPREM OPREMA, ELEKTRONČEK, LESTOR, KOMUNALNO PODJETJE KAMNIK, BIRO BALIA in VIA INTERNATIONAL.