Poročilce: Pred svojim prvim ironmanom še nikoli nisem v enem kosu preplaval 4km, nikoli kolesaril več kot 150km in še nikoli v življenju pretekel maratonske razdalje. Sta mi pa s prvimi trening nasveti pomagala takrat odlična ironmana Uroš Velepec in Miro Kregar. Padla je celo stava za »gajbo pira« in sicer je Kregar verjel v rezultat pod desetimi urami, Velepec pač ne. Kljub stresnemu začetku, ko sem med »pretepanjem« v vodi izgubil lečo, se zaradi orosenih plavalnih očal zaletel v pomol in po nekaj minutah skoraj odstopil, je bilo nadaljevanje boljše. Zaradi izgubljene leče, me je proti koncu sicer bolela glava, še bolj pa naslednji dan, ko me je Velepec klical iz Celovca v Ljubljano, češ da sem izpolnil, in zaradi odsotnosti tudi zapravil, kvalifikacijo za svetovno prvenstvo. Pred tekmo o svetovnem prvenstvu nisem niti razmišljal, važno mi je bilo preživeti.
2. IM EUROPE, Frankfurt,
julij 2002, 38.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
9:52.00
1:07.39
4.00
5:10.00
1.00
3:28.00
Poročilce: Naslednje leto sem poskusil še enkrat, slabo plaval, a fantastično kolesaril, do defekta na približno stotem kilometru. Tabular sem kar brez lepila hitro zamenjal, a na svojo veliko grozo ugotovil, da rezervni ni imel dolgega »ventilčka,« saj slednji iz visokoprofilnega obroča sploh ni pogledal ven. Po desetih minutah čakanja sem od serviserjev končno dobil podaljšek, napolnil gumo in v norem ritmu kolesaril proti cilju. Vse skupaj se je na teku vrnilo kot bumerang, saj sem od izčrpanosti dobil drisko, dehidriral, pa nekajkrat bruhal in v cilju celo »zlezel skupaj.« Do konca razočarana sva z ženo Heleno takoj odpotovala domov, v ponedeljek pa še en šok, ko sem ugotovil, da bi zaradi solidnega časa in dejstva da se je kar 15 tekmovalcev pred menoj odpovedal SP, celo ujel vozovnico za Havaje.
3.IM LANZAROTE, Puerto del Carmen,
maj 2003, 15.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
10:37.02
1:05.41
3.27
6:04.36
1.54
3:21.22
Poročilce: Naslednja tekma je bil takoj »The most difficult ironman on the world,« na kanarskih otokih. Plavanje v Atlantiku je predvsem v drugem krogu pomenilo pravi užitek, kolesarjenje pa je s skoraj 2800 metri višinske razlike zgodba zase. In če nisi pozoren, se ti zgodi, kar se je zgodilo meni. Ker proga poteka skozi nacionalni park, oznake po cestišču niso dovoljene, pač pa ob cesti stojijo le table. In med spustom z najvišjega vrha Mirador del Haria sem eno od tabel, ki je na polovici spusta kazala levo, spregledal in jo »užgal« še dobra dva kilometra v dolino. Ta zmota me je stala vsaj 10 minut, a sem z dobrim tekom uspel nadoknaditi nekaj minut in prvič potrditi »vozovnico za Havaje.«
4. IM HAVAJI-SVETOVNO PRVENSTVO, Kona,
okt. 2003, 101.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
10:30.36
1:09.37
5.38
5:40.04
5.30
3:29.45
Poročilce: Na Havaje sem prišel z natrgano stegensko mišico, (posledica treninga in tekme na Grintovec) ki je niti terapije pri dr. Vugi, niti masaže pri Franju Kovačiču niso zacelile. Pred tekmo nisem tekel skoraj nič, pač pa so mišico japonski zdravniki raztegnili in prekrvavili, z glicerinskimi obliži, tako da sem tekmo končal. Je pa bolelo, predvsem na teku. Slovenijo smo zastopali: Tomaž Šink, Damijan Kromar, Konstantin Preradovič, France Cokan in jaz.
5. IM LANZAROTE, Puerto del Carmen,
maj 2004, 28.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
11:06.04
1:05.09
5.15
6:20.40
3.29
3:31.32
Poročilce: Druga tekma na Lanzarotih je bila polomija. Že po nekaj sto metrih kolesarjenja sem povozil neko »reč na cesti« in prvič prebil gumo. Med menjavanjem zračnice sem opazoval na desetine in desetine kolesarjev, ki so po prihodu iz vode kolesarili mimo. Ker mi je zaradi nervoze mimo ventila ušlo tudi skoraj polovico plina, sem že čez nekaj kilometrov ustavljal servisni avtomobil in polnil do želenih 10 atmosfer. Ob razmišljanju ali bo dodanih deset minut še omogočale kvalifikacijo, je zračnica spustila drugič (v apartmaju smo ugotovili, da je skozi presekan plašč zračnica lezla ven). Rezervne nisem imel več, zato sem za cesto pozdravljal sotrpine in čakal na servisni avto. Prišel je, mehanik mi je dal zračnico, zamenjal sem jo in tretjič je spustila »šele« pred ciljem, tako da sem se v menjavo spet pripeljal po praznem kolesu. Odtekel do konca in končal.
6. IM ŠVICA, Cirih,
julij 2004, /.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
KAZEN
09:27.57
1:06.08
2.04
5:14.29
2.03
2:58.13*
0:05.00
Poročilce: Nezgode so se nadaljevale, saj sem zaradi udarca z nogo ali roko v glavo že pri plavanju izgubil lečo. In ko sem med plavanjem v plitvini ugotavljal ali jo je res odplaknila voda, sem si na črepinjah porezal še podplate. Vseeno sem prišel do kolesa, se umiril in prva dva kroga odlično odpeljal, s povprečno hitrostjo preko 36km/h. V tretjem, ko sodnikov na motorjih ni bilo več videti, pa smo se štirje kolesarji res vozili preblizu skupaj, (razdalja med kolesarji je bila manjša od predpisanih 10 metrov) a le do zvoka sodniške piščalke. Dva tekmovalca sva dobila kazen petih minut. Ker je bil tudi tek, kljub neznosni vročini, precej hiter sem spet pričel razmišljati o Havajih, še toliko bolj, ko sem precej pred ciljem prehitel odličnega ironmana Damijan Kromarja. A v četrtem krogu teka, ko kilometrskih oznak že dolgo ni bilo več, ko so mišice porabile že skoraj vso energijo in so tudi možgani počasnejši, me je redar na progi usmeril v cilj, štiri kilometre prekmalu. Tekmo sem sicer končal, a bil zaradi nenamernega krajšanja proge – DISQ.
7. IM LANZAROTE, Puerto del Carmen,
maj 2005, 8.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
11:03.04
1:07.49
4.16
6:14.41
2.09
3:34.10
Poročilce: Bo šlo v tretje rado, sem se spraševal ob odhodu proti kanarskim. Za vsak slučaj sem se le prijavil še v Frankfurt. Nekaj dni pred tekmo je bilo vse lepo in prav, le veter se je stopnjeval iz dneva v dan. Na dan tekme je bilo precej strašljivo. Morje temno in nemirno, veter na kolesu pa tako močan, da nas je skoraj podiralo po cesti. Temu primerna je bila tudi hitrost, sploh pri spustih, na katerih smo morali močno paziti, da je kolo ostajalo na cesti. Na teku vetra skoraj ni bilo več čutiti, zato pa toliko bolj pripekajoče sonce, ki je spet povzročilo dehidracijo in pogosto obiskovanje mobilnih WC-jev. A če meni ni šlo po željah, je šlo drugim še slabše, tako da je bil čas dovolj za druge Havaje.
8. IM EUROPE, Frankfurt,
julij 2005, 13.mesto v kategoriji PROFI,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
9:52.18
1:04.24
4.11
5:13.51
1.31
3:28.19
Poročilce: V Frankfurt sem šel sproščen, prijavljen v kategorijo profesionalcev. Med dvajsetimi sem zasedel zelo dobro 13.mesto, brez večjih težav, če odštejem padec na spolzkih kockah, v starem mestnem jedru. K sreči ni pustil posledic, ne na telesu, ne na kolesu. Tekel sem hitro, saj je dirka le dirka, vseeno pa na koncu popustil toliko, da se nisem »razsul do konca.« In bila je ena od redkih dirk, na kateri je po koncu prijalo pivo.
9. IM HAVAJI-SVETOVNO PRVENSTVO, Kona,
okt. 2005, 112.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
KAZEN
10:36.30
1:12.35
5.00
5:28.05
4.44
3:41.06
0:05.00
Poročilce: Žal pa se tudi drugi Havaji niso izšli po načrtih. Že plavanje je bilo v valovnem Pacifiku počasno. In ko sem na jutranje energijske ploščice dodal še litrček popite morske vode, je moj želodec takoj reagiral z neprijetnim napenjanjem in strašno željo po obisku WC-ja. To se je do konca še nekajkrat ponovilo, na teku pa sem v stranišču celo pozabil tekaško kapo in zadnji dve uri pri temperaturi več kot 35 stopinj tekel odkrit. Polivanje z vodo je telo sicer hladilo, tekaške copate pa spreminjalo v plavutke. Že prej me je na kolesu razburil sodnik, ki mi je dal kazen »zaradi vožnje preblizu sredine ceste,« dokončen zlom pa je povzročilo neuspešno kombiniranje hrane, ki jo je želodec ves čas zavračal, rahla sončarica in krvavi žulji v razmočenih copatih. K sreči šele po prihodu v cilj. V bolniškem šotoru sem ležal pozno v noč in prejemal infuzije ter sredstva proti slabosti. Preživel in iz tekme izšel še močnejši. Sotrpina na svetovnem sta bila Konstantin Preradovič in France Cokan.
10.IM ODPRTO DP AVSTRIJE, Podersdorf,
avgust 2006, 2.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
09:05.18
1:07.42
1.49
4:41.25
1.36
3:12.44
Poročilce: Po treh irnmanih svetovne serije v letu 2005 sem telesu privoščil nekaj mesecev počitka in nastopil le ob Nežiderskem jezeru v bližini Dunaja. Vremenske razmere so bile idealne, saj sem prvič tekmoval pri temperaturah pod 30 stopinjami kar mi je sploh na teku zelo ustrezalo. Tudi na kronometrskem kolesu, ki mi ga je posodil priznani kolesarski strokovnjak Gorazd Penko je letelo, čeprav mi je ob koncu skoraj začela »odpadati« hrbtenica. Kolo je bilo namreč nastavljeno za 60km kronometra, mi pa smo vozili 180km. A tekel sem z lahkoto in zelo hitro. Če bi bilo moje plavanje vsaj kanček boljše, bi lahko svoj ironmanski čas spustil proti meji devetih ur. A drugo mesto v kategoriji in dvanajsto skupno je apetite zadovoljilo.
11.IM LANZAROTE, Puerto del Carmen,
maj 2007, 13.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
10:43.22
1:05.26
5.44
5:51.54
3.29
3:36.50
Poročilce: Treniral sem dobro in precej, počutje je bilo odlično in optimizma pred tekmo ni manjkalo. Po solidnem plavanju in prvem delu kolesa, sem bil prepričan v uspeh. A ker je zadnji dve uri pihalo v prsa, meni pa popustili vijaki pri aerobarih, je bila moja pozicija na kolesu vedno slabša, hitrost pa nižja. Na tek sem prišel tako utruuujen, da se le trmi in vztrajnosti lahko zahvalim, da sem v zadnjih kilometrih še pospešil, namesto da bi »zahodil.« In to kljub temu, da sem se od kvalifikacijske norme poslovil že ure pred koncem. A čudeži se očitno še dogajajo. Za rep sem ujel zadnjo vozovnico v svoji skupini in to na račun belgijskega sotekmovalca, ki sem ga prehitel 100 metrov pred ciljem.
Poročilce: Zelo nenavadna tekma. Plavanje je bilo v plitvem jezeru kar malček smešno, saj smo smer plavanja kontrolirali tako, da smo stopili na tla, preverili smer in odplavali dalje. Meni se je lepo izšlo, saj pri plavanju nisem še nikoli tako malo zaostal za najboljšimi. Z novim kolesom ORBEA sem odlično kolesaril, vsaj prvo polovico proge, v drugem delu pa me je veter pričenjal vedno bolj motiti, zadnje kilometre pa mi je v kronometrerski poziciji pričela “odpadati hrbtenica.” Povprečna hitrost solo vožnje je bila še vedno zelo lepa in sicer 36,96km/h kar je lep obet za Havaje. In če sem lani tekel z užitkom, sem letos trpel, kot hudič. Pri temperaturi 32 stopinj celzija, je namreč telo zavračalo vse vrste sladkorjev, a je že povsem “prazen žakelj” le pritekel do cilja in to na prvo mesto v kategoriji ter dvanajsto v skupni uvrstitvi. Zadovoljen, razsut in motiviran. A najprej počitek…
13. IM HAVAJI-SVETOVNO PRVENSTVO, Kona,
okt. 2007, 85.mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
KAZEN
10:28.41
1:15.21
3.39
5:40.28
3.39
3:25.34
0:00.00
Poročilce: Zaradi pogostih slabosti na zadnjih ironmanih sem tokrat spremenil način prehranjevanja. Po previdnem in počasnem plavanju ob robu skupine sem iz vode prišel šele 1123. Na kolesu sem pil le ACCELERADE, vodo in jedel figove piškote, banane ter kolesaril z rezervo. Čas ni bil najboljši, čeprav sem napredoval za skoraj tristo mest, zato pa sem drugo disciplino končal spočit in razpoložen. Žal sem v menjavi naredil napako in na kolesu pozabil solne tablete, zelo potrebne v vročem dnevu. Tek sem začel hitro, a sem tempo kmalu "naravnal" na želenih 4.40' na kilometer. Do polovice teka sem jedel gele (pet), potem pa se je zelodec uprl. Do konca sem "trpel pomanjkanje" ob gatoradu in koli. Mravljinci po celem telesu in slabost v cilju pa sta bila k sreči kratkotrajna in že po prvi infuziji sem se počutil dobro, bolje kot nekajkrat prej. Po teku sem napredoval še za 286 mest, na končno 541, med cca. 1800 nastopajočimi. Zanimivo, da tudi po 13.tekmi še vidim rezerve, sploh če bom uspel v želodec spraviti še kaj več, kot le nekaj energijskih gelov. Gremo naprej.
Poročilce: Ponovno je čase krojil veter. V neprijetnih valovih sem plaval kar 10 minut slabše, kot leto poprej, a brez večjih težav prišel kot 29. na kolo. Odlično. Kolesaril sem na Scottovi plasmi, ki sem jo dobil tri dni prej, zelo dobro, a preklinjajoč veter, ki nas je v vsakem krogu, zadnjih 15km tolkel v prsa. Na kolesu sem jedel banana in pil izotonočne napitke, morda preveč, vsekakor pa sem usodno napako napravil v menjalnem prostoru, ko sem spil stekleničko sparjenega pomarančnega soka. Že v prvem krogu teka me je prvič “navilo” in potem še trikrat. Z uvrstitvijo v prvo deseterico, za katero sem bil letos nedvomno pripravljen tokrat ni bilo nič, a tudi 17.mesto in drugo v kategoriji ni za odmet. Zanimivo, da je bila to moja prva IM dirka, na kateri nisem zaužil niti enega osovraženega gela. Se še vidimo v Podersdorfu.
15. IRONMAN AVSTRIJE, Celovec,
julij 2009, 11. mesto v kategoriji,
SKUPNI ČAS
PLAVANJE
1. MENJ.
KOLO
2. MENJ.
TEK
09:58.29
1:08.24
4.48
5:06.02
4.09
3:35.05
Poročilce: Med skoraj tristo tekmovalci v svoji kategoriji sem deseterico presenetljivo lovil za rep, saj sem se letos pripravljal predvsem za krajše razdalje. Ker pa sem bil za celovški ironman povabljen v HYPO TEAM, sem se odločil še za ta nastop, vedoč da bom trpel kot žival in vedoč da nimam večjih možnosti za havajsko normo. A kako se zna svet obrniti na glavo. Trpel sem res, na maratonu kar preveč, saj se mi je tekma v drugi polovici, zaradi pomanjkanja dolgih treningov, povsem podrla in zadnjih petnajst kilometrov teka je bilo podobno vsemu, le tekmovalne u teku ne. Zanimivost tekme, ki mi še danes prikliče kisel nasmešek na ustnice pa je v tem, da na teku nisem zaužil niti enega gela, v drugi polovici pa od gledalcev ob progi, v razmaku slabe pol ure, izprosil dve pločevinki piva, ki sem jih, z užitkom, izpraznil v trenutku. In neverjetno, čas pod desetimi urami je bil dovolj za Havaje, ki pa sem se jim moral odreči, že tretjič, saj sem se že junija uvrstil na SP v polovičnem ironmanu. Svojo prvo normo sem izpustil na svojem prvem IM v Avstriji, drugo na IM v Frankfurtu in tretjo spet v Avstriji. Tako četrti Havaji ostajajo nedosanjan cilj. Aja, pa še nekaj besed o tekmi. Plavanje v Celovcu je bilo spet stresno in nekje sredi jezera sem, ves klavstrofobičen, priplaval na ob rob svoje skupine in do konca ostal izzven idealne linije, v svojem tempu. Tempo kolesarjenja je bil za povprečno hitrost nad 35 km/h, a sem v zadnji tretini popustil, z željo oditi spočit na marathon. A je “kolesarske” rezeve žal, zelo hitro zmanjkalo…
oj, kako ste? Zadnji dnevi vam minevajo, pri nas ni nobenega mraza, na Siciliji je blo danes 26 st, ljudje so se kopali v morju in sončili na plažah, foooouš, fouš!! Kdaj pridete domu? Jaka sprašuje, kdaj pride Aljaž iz Afrike). Lep pozdrav vse