Ob 25. letnici najtežjega enodnevnega vzdržljivostnega tekmovanja na svetu med petimi Slovenci tudi Kamničan Matic Romšak - preko 50.000 triatletov v kvalifikacijah in 1647 iz 107 držav uvrščenih na Havaje - 4 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka je v limitiranem času 17 ur zmoglo rekordnih 1570 tekmovalcev

V 25.letu Ironmana smo Slovenci dobili še 15. tekmovalca v cilju “praočeta vseh triatlonov,” Matica Romšaka. Pogovor z njim bo gotovo pritegnil vse ljubitelje športa in eksotičnih krajev. Pa najprej o sami tekmi..

Matic, tvoja napoved rezultatata pred tekmovanjem je bila za “čisto desetko,” saj si napovedal 1uro 10 minut plavanja, 5ur 40minut kolesarjenja in 3ure in 30minut teka, pa pet minut za menjave.
Ja, po računalniškem ogledu proge in opisu razmer na njej ter po oceni lastne pripravljenosti sem izračunal čas okrog 10ur 25minut. O sami uvrstitvi zaradi poškode stegenske mišice, ki sem jo nesel s sabo na Havaje, niti nisem razmišljal. Plaval sem res 1.09.37 in iz vode prišel na 854.mestu, kolesaril sem 5.40.04 in se prebil 120 mest naprej, tekel pa sem 3.29.45, za končno 478.mesto.

Vse po načrtih torej?
Ne ravno, saj sem preveč časa porabil na menjavah, na progi pa me je doletela tudi šokantna sodniška kazen petih minut. In tistih deset minut bi pomenilo kar 80 mest boljšo uvrstitev.

Kakšen dialog sta imela s sodnikom?
Sodniki na motorjih so bili med kolesarjenjem ves čas zraven. Zaradi vožnje v zavetrju so delili rumene kartone, kot za stavo in prvi je pomenil pet minut kazni, drugi pa avtomatično diskvalifikacijo. Sam sem vozil v manjši skupinici, ki je bolj ali manj upoštevala pravilo, da mora biti med dvema kolesarjema vsaj 10 metrov razmaka. V izogib vsem dvomom sem vozil kolo sam, zunaj kolone, proti sredine ceste. Zmanjševanje hitrosti in približevanje najbližjega sodnika nam je že dalo vedeti, da bo nekdo obstal ob cesti. Ravno sem razmišljal, kateri od sotekmovalcev se je preveč približal drugemu, ko se je sodnik ustavil ob meni in me z ostrim “STOP the bike” ustavil skoraj na mestu. Skoraj me je kap. Na moje začudeno vprašanje, zakaj, mi je samo kratko pojasnil, da sem vozil preblizu sredini ceste. Mojih razlag, da se pač nisem želel voziti v zavetrju ni poslušal, ampak me je z živčnim “shut up” utišal, čez dve minuti pa z “you may go now” spet poslal na cesto. Kar odnašalo mi je pokrov z glave, vendar sem vedel da vsako nadaljnje gobcanje pomeni drugi rumeni karton in diskvalifikacijo s tekme. Brez besed sem sprejel tudi drugi del kazni, ko so me ob koncu kolesarjenja poslali še v železno kletko, kjer sem na lesenem stolu, ob kozarcu vode, odsedel še dodatne tri minute.

Po plavanju je lepše kazalo, težave so se očitno začele kopičiti kasneje?
A veš, da me je bilo pred tekmo najbolj strah plavanja. Vedno doslej smo štartali z obale, se vsi naenkrat zagnali v isti košček vode in potem krvavo spopadli za vodno ozemlje. Tokrat je bil štart iz vode in ko je ob prepevanju tradicionalnih havajskih pesmi zagrmel top, je bil štart skoraj brez udarjanja in oviranja in prvič sem na Ironmanu odplaval skoraj z užitkom. Lahko bi šlo tudi hitreje, vendar sem se zavedal, da bo vsak prihranjeni atomček energije v nadaljevanju prišel še kako prav. Tako pa sem med kravljanjem opazoval prelepo koralno morsko dno in na tisoče raznobarvnih ribic, ki so nas zvedavo opazovale, ko smo kršili njihov vodni prostor. Od časa do časa nas je presenetil tudi potapljač, ki nas je iz globine snemal s kamero. Prva moja nespretnost je bila prva menjava. Plaval sem v navadnih kopalkah in preoblačenje mi ni bilo ravno v čast. Natikanje dvodelnega kolesarskega dresa na mokro telo in obuvanje šprinteric mi je vzelo kar pet minut.

Kolo je bilo na prejšnjih dirkah navadno tvoj adut. Kako je bilo letos?
Spet bom omenil poškodbo,zaradi katere zadnja dva meseca skoraj nisem imel daljšega treninga kolesa od treh ur in to se je poznalo tudi na tekmi. Prve ure je bila povprečna hitrost več kot 34km/h, ob vzponu na vrh Hawi, kjer smo na devetdesetih kilometrih obrnili in se zapodlili nazaj proti Koni, pa je pričela padati, tudi zaradi močnega vetra v prsi.

Kakšen občutek ima tekmovalec, ko v veter poganja kot nor, hitrost pa ne preseže 30km/h?
Nekaj dni pred tekmo sem na razbitinah steklenic, ki jih vozniki odmetavajo po cesti, med treningom prerezal dva tabularja in srčno sem si želel, da se mi podobna nesreča ne bi ponovila med tekmo. Tako res ne vem ali sem se med tekmo večkrat priporočil božji pomoči, naj gume ohrani cele ali preklel veter, ki je kot nor nabijal v prsi.

Štart dirke je bil ob 7.uri zjutraj, s tekom pa si pričel zgodaj popoldne, najbrž v veliki vročini?
Res je bilo peklensko vroče, sonce je pripekalo na glavo in telo in tekači smo iskali vse vrste ohladitev, od tuširanja s strani gledalcev, pa polaganja kosov ledu v kape in teka v sencah obcestnih palm. Na žalost pa je bilo sence z vsako pretečeno miljo manj, saj smo kmalu zavili na povsem odprto avtoavtocesto proti letališču, kjer nas je čakalo zadnjih 15 milj tekme. In v zadnjih dveh urah tekme se je začela kalvarija.

Po osmih urah dirkanja na pulzu 145 utripov in več najbrž ne ostane več veliko energije, pa tudi želodec se počasi začne upirati sprejemanju kakršnekoli hrane ali pijače?
Med kolesarjenjem sem pil gatorade in vodo, jedel banane in goltal energijske gele, upajoč, da bo želodec vzdržal čim dlje. In je. Na tekmu sem nadaljeval z gatoradom, že prvi gel pa je želodec vrnil po najbližji poti v obcestni grmič. In takrat me je prvič malček zaskrbelo, kako končati. Telo na takšni tekmi porabi 1000 ccal. in več, želodec pa jih lahko sprejme in pretvori v energijo zgolj okrog 500 in še to v glavnem v obliki ogljikovih hidratov. In tisti minus 500 ccal. na uro te prej ali slej udari po glavi. Tudi mene je, čeprav sem se ustavil vsako miljo in nekaj energijske pijače zlil v želodec, ostanek pa je v naglici stekel po trebuhu in supergah, ki so postali mokra zmes, idealna za nastanek krvavih žuljev. In kmalu sem se s krči v želodcu, otiščanci in bolečo stegensko mišico pričel vse bolj vleči proti cilju. Hodil ne bom, hodil ne bom... sem si ves čas ponavljal, čeprav počasi že sam nisem verjel v to. Še 7 milj do cilja, pa 6.5 in 6 milj, noge pa so šle že čisto po svoje. Želodec ni prenesel ničesar več in danes še sam ne vem, kako da se nisem ustavil, sedel in počil vsaj za minuto ali dve. Morda tudi zato, ker ne bi več vstal, morda je svoje naredila trma in želja, končati dirko v manj kot 10.urah in 30.minutah, ne vem. Vem le, da sem odmisli pojem časa in v nekakšnem transu tekel vse do cilja, padel vanj in se v naslednjih minutah prepustil nežnim rokam polinezijske maserke. Samo da je konec, briga me za rezultat, je bila prva misel, druga pa zahvala nekomu, da je telo, da je stegenska mišica, da je oprema zdržala. Sodnika pa en lep klinc gleda!

Koliko pa te je med tekmo ovirala poškoda?
Me je, ampak kljub vsemu ne toliko, da ne bi mogel dirkati. Bolj mi je sfižila zadnji mesec treninga, ko sem čuval nogo. Sem imel pa srečo, da sem nekaj dni pred tekmo srečal Japonce, ki razvijajo alternativno zdravljenje poškodb in so mi polepili stegno z mentolovimi, glicerinskimi in nekimi xy obliži, ki pospešujejo prekrvavitev, grejejo mišico in nasploh... pomagajo. Menda so res, vsekakor bolj kot kiropraktični prijemi kanadskega maserja Donovana, ki ga poškodba niti ni preveč zanimala, nategoval in raztegoval me je pa kot kačo in sam pri sebi ponavljal “good job, good job...” Razturil me je totalno, saj me je noga potem bistveno bolj bolela, kot pred terapijo, ampak važno, da je bil Donovan zadovoljen.

Pa po tekmi?
Se ne bi hvalil. Medtem, ko so se nekateri nalivali s colo, pivom in juhico ter preprečevali dehidracijo in s proteinskimi napitki katabolizem mišic, sem sam, na pol sedel in ležal na tleh ter prepričeval želodec naj se neha dvigovati, žolč pa, naj ostane v njem. Pa ni zaleglo. Helena, Metka in Božo so bili zlati, malo manj da me niso nosili po rokah, pa kaj, ko sem želel le miru in počitka, do hotela pa je bilo tako hudičevo daleč. Poskušal sem se odvleči do hotela, pa tudi ni šlo. In medtem ko je Helena prepričevala najbližjega policaja, da naj na pol mrliča odpelje domov, so me tolažili številni triatlonci, irska tekmovalka pa me je želela rešiti slabosti z dolgim objemom. Pa tudi ni šlo. Na koncu me je rešila Silvija, prijateljica Franceta Cokana, ki naju je z avtom zapeljala domov in moja hvaležnost je bila tako velika, da sem ji, s solzami v očeh, podaril majico Ironman (izgledal najbrž sem najbrž bolj kot marmeladamen). Po nekaj urah spanja pa se je želodec umiril in že sredi noči sem vanj zlival prvo juhico in tlačil vanj piškote. Zjutrj, po prespani noči pa so že pričeli nastajali prvi načrti za prihodnjo sezono.

In ti so?
Glede na to, da bom prihodnje leto najmlajši v novi kategoriji, kot sem bil letos najstarejši v stari, imam lepe možnosti za dobro uvrstitev na Havajih. Z novimi izkušnjami, optimalnim treningom in brez poškodb bi se lahko spustil pod mejo desetih ur, kar je zadnjih petih letih uspelo le dvema Slovencema, Tomažu Šinku in Urošu Velepcu.

In še kratka ocena?
Vseh pet Slovencev nas je prišlo do cilja, Šink v 9.46.22, Damijan Kromar v 10.00.37, Konstantin Preradovič Miki v 11.24.57 in France dr. Cokan v 14.53.33. Med 1650 tekmovalci je bilo skoraj 300 profesionalcev, ki tako po načinu in količini treninga, kot po drugih pogojih svetlobna leta odstopajo od nas amatejev, tako da je skupni rezultat slovenske reprezentance vsaj dober in v skladu s pričakovanim.

Na koncu bi se rad zahvalil vsem, ki so mi kakorkoli pomagali, da sem se lahko udeležil svetovnega prvenstva na Hawaih, še posebej pa pokroviteljem, ki so me podprli.

Vsem najlepša hvala!