Prvega izmed petih evropskih "Iroman" triatlonov, katerih dosežki veljajo tudi kot kvalifikacije za svetovno prvenstvo na Havajih, se bo, skupaj z še dvema kolegoma, ki bodo branili slovenske barve, udeležil tudi kamniški triatlonec Matic Romšak.

Ironman triatlon v kraju Lazarote na Kanarskih otokih, ki velja za eno izmed najtežjih tovrstnih preizkušenj, bo potekal 17. maja 2003, Matic Romšak pa se ga bo udeležil predvsem s ciljem, da doseže kvalifikacijsko normo za svetovno prvenstvo. To nikakor ne bo lahka naloga, saj mora Matic, če se hoče kvalificirati na havajsko SP, osvojiti eno izmed prvih dvanajstih mest v svoji, najtežji starostni kategoriji.

Ironman. Preizkušnja telesa in duha. Disciplina, v kateri so v idealnem sozvočju združeni športi, plavanje, kolesarstvo in tek. Le dolžine posameznih odsekov za navadne zemljane niso idealne, pa najbrž tudi za »norce, ki se z njim ukvarjajo«, ne. Štiri kilometre plavanja je navadno kaj hitro gotovih, v uri časa. 180 kilometrov kolesa se že vleče, pečejo mišice, boli rit, po občutljivejših delih telesa se delajo prve odrgnine.

Po približno petih urah obračanja pedal se športniki preobujejo v tekaške copate in odtečejo še klasični maraton. Sliši se enostavno, pa ni. Bolj ko se dan nagiba v popoldne, bolj izčrpano je telo, zahteva počitek, športniki pa ga nalivajo z vodo, kokakolo in raznimi drugimi energijskimi napitki, bašejo vanj razne gele in čokoladice z obilico ogljikovih hidratov, vedoč, da bo najbrž zdržalo, tako kot (skoraj) vedno. Včasih se želodec upre, in v krču zavrne pijačo, največkrat pa jo sprejme in pošlje mišicam vsaj toliko moči, da lahko nadaljujejo s tekmo. Otiščanci, do krvi oguljeno mednožje, podpazduhe in bradavičke so bolj zanimivi za gledalce kot za triatlonce, ki jih navadno opazijo šele na cilju, ko se dokončno zatresejo in popustijo noge, ko odpove tudi glava, zaplešejo zvezdice, telo pa se hvaležno prepusti občutljivim rokam maserjev in maserk, včasih tudi medicinskemu osebju, če ga trpeči, z mimiko obraza in gestami uspe prepričati, da ga edino še infuzija lahko postavi na noge.

Prvi od petih evropskih IRONMANOV v letu 2003, ki bodo veljali kot kvalifikacije za svetovno prvenstvo na Havajih, bo že 17. maja na kanarskem otoku Lanzarote. Otoki spadajo v skupino z imenom Makaronezija, v kateri so tudi Azori, Kapverdski otoki in Madeira. Imena niso dobili po makaronih, a ime v prevodu iz grščine pomeni »srečni otoki«, in le upamo lahko, da bodo srečni tudi za malo slovensko odpravo treh tekmovalcev, ki se v začetku maja odpravljajo proti Afriki. Otočje namreč leži v zemljepisni širini Maroka in je približno 1500 kilometrov oddaljeno od Španije, od afriške obale pa med 100 in 600 kilometri. Kanarske otoke sestavlja sedem večjih in šest manjših otokov, med katerimi je od Afrike le 100 kilometrov oddaljen Fuerteventura, najdlje v ocean pa sega La Palma.

Nekateri znanstveniki zagovarjajo tezo, da so otoki ostanek starodavne Atlantide, verjetnejša pa je teorija, da so otoki vulkanskega izvora, saj je vulkanizem na otokih še vedno dejaven. O delovanju vulkanov na otočju je pisal že Krištof Kolumb; v začetku 18. stoletja je izbruh popolnoma razdejal del otoka Tenerife, zadnje večje izbruhe pa so zabeležili na vrhu 3718 metrov visoke gore Teide leta 1909 in zadnjega pred tridesetimi leti na La Palmi. Na otočju so tudi nekateri izmed največjih vulkanskih kraterjev na svetu, s površino 100 in več kvadratnih kilometrov.

Bolj kot vulkanski izbruhi pa tekmovalce vsako leto motijo močni pasatni vetrovi, ki so eden od glavnih vzrokov, da kanarska tekma velja za najtežji Ironman na svetu. Drugi vzrok je razgibana kolesarska proga, saj se tekmovalci kar petkrat povzpnejo od morja na 500 in več metrov nadmorske višine. Vzponi in spusti se menjavajo v harmoničnem zaporedju, cesti v klanec »pa ni nikoli konca.« Skupna višinska razlika proge je skoraj na višini našega Triglava. Je pa Lanzarote tudi med bolj sušnimi kanarskimi otoki, le z okrog 100 mm padavin letno, hladni kanarski tok, pa približuje nočne temperature dnevnim, tako da zaradi ugodnega podnebja otoke radi imenujejo »otoki večne pomladi.«

Turistično so otoki zelo zanimivi, saj po podatkih mednarodne turistične organizacije s turizmom na Tenerifih zaslužijo na kvadratni meter urejene plaže letno kar 100.000 EUR. Večina plaž je umetnih, in sicer so Španci za njihovo ureditev kar s tankerji navozili milijone kubičnih metrov saharskega puščavskega peska.

Kanarski otoki so od leta 1983 avtonomni, z lastno samoupravo, znotraj Evropske unije pa imajo poseben status, ki jim zagotavlja prodajo neobdavčenega blaga. Drugače pa je otočje postalo svetovno znano tudi po dejstvu, da je tu general Franco zbral svoje prve čete, ki jih je popeljal v boj proti republikanski vladi.

Eden izmed treh slovenskih tekmovalcev bo tudi triatlonec in športnik državnega razreda, Kamničan Matic Romšak, ki nam je o pripravah in pričakovanjih povedal nekaj besed;

Uredništvo: Priprave na majsko dirko v Sloveniji niso bile ravno z rožicami posute. Mrzlo vreme, veter in padavine so bili najbrž kar stalni spremljevalci tvojih treningov?
M. Romšak: Prav res se je na julijski ali avgustovski Ironman lepše pripravljati, saj si lahko privoščiš, da kolo iz garaže prineseš šele v aprilu, osnovni trening pa opraviš v fitnesu ali na domačem spinerju. Sam sem vozil kolo zunaj že okrog božiča in staknil prav zoprn prehlad vratu in celotnega ramenskega obroča, tako da sem še prvo polovico januarja obračal vrat, kot bi ga imel v mavčni oblogi; da prehladov, nahodov, pa tudi bronhitisa niti ne omenjam. In prav res si želim, da bi vsaj en 100-kilometrski »kolesarski izlet« minil v sončnem vremenu in brez vetra ter da bi si namesto ves čas mokrega nosu nekajkrat obrisal potno čelo. Pa tega do 20. aprila še nisem dočakal.

"Ironmani" med plavanjem, nekaj minut po štartu.

Uredništvo: Kilometri na kolesu, v plavanju in na teku pa so najbrž kar številni. Koliko naj bi jih bilo do začetka tekme?
M. Romšak: Do 15.maja bom imel prevoženih vsaj 4000 kolesarskih kilometrov, pretečenih okrog 700 in preplavanih približno 100 km. Ob predpostavki, da so treningi izvedeni kvalitetno in da bom imel dovolj časa za regeneracijo, bo to najbrž dovolj za urstitev med prvih deset v moji članski kategoriji.

Uredništvo: Tvoj čas naj bi bil torej nekaj več kot 10 ur. Zmagovalec, najbrž iz vrst profesionalcev, bo za enako razdaljo potreboval dobrih 9 ur, kakšne pa so časovne omejitve za tiste počasnejše, katerih glavni cilj je dokončanje tekme?
M. Romšak: Skrajni limit za dokončanje je 17 ur, kar pomeni štart plavanja v morju ob 7.00 in zadnji korak v maratonu ob 24.00. Da pa ne bom zahajal v prehude podrobnosti in za spodbudo vsem potencialnim slovenskim Ironmanom, naj povem, da, če ste stari okrog 40 let in v spodobni kondiciji, lahko končate svoj prvi Ironman nekje v 13 urah že po enem letu treninga, seveda, če temu namenite vsaj 10 ur tedensko. O principih baznega, treninga hitrosti in moči, taperingu, pa morda kdaj drugič.

Uredništvo: Poleg tebe bosta na tekmovanju sodelovala še Konstantin Preradovič – Miki iz Ljubljane in legenda slovenskih Ironmanov, dr. France Cokan, večkratni havajski zmagovalec v svoji kategoriji. Kakšna so pričakovanja?
M. Romšak: Med osemstotimi tekmovalci se jih bo šestdeset uvrstilo na svetovno prvenstvo in prav lahko se zgodi, da bo to uspelo vsem trem Slovencem. V članski kategoriji, do 39 let, v kateri nastopam sam, bo po rezultatih iz preteklih let, za uvrstitev med najboljše, verjetno zadostoval čas okrog 10 ur 20 minut. Glede na pripravljenost in na konfiguracijo proge sam načrtujem rezultate v posameznih disciplinah; plavanje 1.00 uro, kolesarjenje 5.55 in tek 3.20, kar bi moralo zadostovati za uvrstitev na Havaje.

Uredništvo: Načrtuješ kakšno posebno taktiko?
M. Romšak: Ja, začenjam že razmišljati o dirki. Plavanja se letos niti ne bojim, saj nas bo v vodi kar 1000 manj kot lani v Frankfurtu, ko je bilo prve pol ure v vodi kot med sardinami v konzervi. Odločilno bo najbrž kolo, ki ga bo potrebno odpeljati pod šestimi urami. Malce me sicer skrbi veter in izredno slaba cesta, ki povzroča pogoste menjave počenih zračnic, pa vendar, če sem bil lani v Frankfurtu eden redkih s prebodeno gumo na »luksuznih« nemških cestah, potem upam, da bom letos med tistimi, ki se jim ne bo treba iti mehanika. In voziti bo potrebno »z glavo,« počasneje začeti in dodajati proti koncu, seveda pa nekaj moči prihraniti tudi za zadnjih, 42 kilometrov teka.

Uredništvo: Zakaj ravno Kanarski otoki. Ali ne gre za najtežji Ironman na svetu?
M. Romšak: Tekma je težka toliko, kolikor si pripravljen nanjo, proga pa je enako težka za vse tekmovalce. Je pa več razlogov za prijavo. Lansko leto mi je predrta zračnica za nekaj minut »odnesla« Havaje, saj sem dirkal le dva meseca pred svetovnim prvenstvom, tako da ni bilo časa izbrati nove kvalifikacijske tekme, se uvrstiti, regenerirati in oddirkati še Havaje. Letos dirkam že maja in ob morebitnem neuspehu grem lahko še v Avstrijo, Nemčijo ali Švico, na popravni izpit. Drugi razlog pa je sama konfiguracija proge, ki je izmed vseh najbolj podobna havajski.

Uredništvo: Pa prehrana pred tekmo, med njo in po njej?
M. Romšak: Kot ljubitelj vsake vrste sladkarij, suhomesnatih izdelkov in dobrega vina, se prav gotovo ne prehranjujem optimalno. Kupujem pa piškote z manj sladkorja, namesto cele, za večerjo pojem samo pol suhe klobase in na vsak kozarec vina spijem tudi kozarec vode. Alokohol namreč veže vodo in povzroča dehidracijo telesa, kar pa je v vzdržljivostnih športih lahko nevarno, tudi če samo treniramo. Poskušam pa se le držati nekaterih pravil, in sicer sadje za zajtrk, za kosilo (tudi) skleda solate, zvečer po treningu pa hrano z več beljakovinami, za obnovo načetih mišičnih vlaken.
Asketizem, kot ga zganjajo nekateri, pa zavračam, saj mi je triatlon, še vedno, predvsem v užitek.