Pred svetovnim prvenstvom v duatlonu in triatlonu

Sezona triatlonskega in duatlonskega športa se je že prevesila v drugo polovico, vseeno pa najboljše svetovne triatlete čakata še obe svetovni prvenstvi, v najdaljših disciplinah.

V duatlonu - POWERMANU, ki bo v začetku septrembra v švicarskem Zofingenu, se bodo tekmovalci pomerili na naslednjih razdaljah – 10KM teka – 150 KM kolesarjenja – 30KM teka, v triatlonu – IRONMANU, pa mesec dni kasneje, na havajskem otoku Hawaii, kjer bodo tekmovali v 3.9KM plavanja, 180KM kolesarjenja in 42,2KM teka. Katera je napornejša, katera pomembnejša nam bo povedal Matic Romšak, edini slovenski športnik, ki bo letos nastopil na obeh prvenstvih.

S havajsko normo so na enem od 24-ih Ironmanov svetovne serije z normo opravili še dr. France Cokan, Konstantin Preradovič-Miki, Tomaž Šink, Damijan Kromar in Anton Škerlep, ki pa se je tekmovanju letos odpovedal.

Švicarski Powerman sicer nima takšne tradicije, gre pa za maksimalno vzdržljivostno preizkušnjo, saj prvim 10. kilometrom teka in trem 50 kilometrskim krogom kolesarjenja sledi še ekstremni gorski tek, v dolžini 30 kilometrov. Kot bi tekel na Veliko planino in nazaj je dejal Miro Kregar, udeleženec te preizkušnje tri leta nazaj.

Kako na tej tekmi ocenjuješ svoje možnosti?

Kljub temu, da sem v duatlonu lani osvojil drugo mesto in naslov slovenskega podprvaka ter bil drugi tudi v skupni uvrstitvi slovenskega pokala, o Powermanu do avgusta nisem niti razmišljal. Obe svetovni prvenstvi sta namreč le dober mesec narazen in popolna regeneracija ter stopnjevanje dveh vrhuncev forme v enem mesecu gotovo ni mogoče. Je pa tudi res, da imam kot dober tekač in kolesar več možnosti za dobro urstitev v duatlonu.



Je pa najbrž tudi sistem priprav za obe tekmovanji zelo različen, saj v duatlonu ni plavanja, konfiguracija tekaških prog pa je tudi povsem različna?

Ne bom rekel žal, vendar je tudi v triatlonu specializacija za posamezno disciplino že močno prisotna? V lanskem letu sva le dva licencirana tekmovalca nastopala tako na kratkih tekmah, kot na ironman tekmovanjih, letos pa sem dal prednost daljšim disciplinam in zaenkrat se mi odločitev še obrestuje. V okviru priprav sem tekmoval tudi v teku na Vršič in Grintovec ter odkolesaril maraton Franja, tako da povsem brez specifičnega treninga za Zofingen le nisem.


Tako kot v atletiki, se trening dolgo in kratko progašev najbrž razlikuje tudi v triatlonu?

Gotovo si nihče izmed nas ne zna predstavljati Alenke Bikar na maratonu ali pa Romana Kejžarja v teku na 100 metrov. Tudi njuni rezultati ne bi bili omembe vredni. Približno tako je tudi pri nas, večina treninga dolgoprogaša je sestavljena iz aerobnega (nizko intenzivnega) treninga, kateremu, navadno sredi tedna, dodajamo en anaerobni oz. intervalni trening, v vsaki disciplini. Prav slednji je namenjen razvoju hitrosti, ki je zelo pomembna pri menjavi tekmovalnega tempa in pa v samem finišu tekme.


Kako izgleda tvoj trening teden?

Ponedeljki so prosti in namenjeni regeneraciji, sredina tedna je namenjena intervalom in pa menjavam tek – kolo, v soboto in nedeljo pa se izmenjujem daljša treninga kolesa in teka. Navadno dve do štiri ure, če seveda počutje to dovoli.


In kako je letos s poškodbami, če vemo da si imel v preteklih sezonah kar precej težav?

Še vedno sem prepričan, da je triatlon za zdrave ljudi najbolj zdrav šport. Človekovi sklepi so oblikovani za gibanje v premi črti in če jih nismo prej že okvarili z drugimi športi, kjer jih obračamo v vse smeri in obtežujemo preko vseh meja, jih ne bomo niti pri triatlonu. Še posebej zato, ker navadno med dvema treningoma ene discipline vadimo drugi dve, obremenjujemo druge mišicne skupine in sklepe, prvim pa pustimo čas za regeneracijo in obnovo. Seveda to velja za način rekreacijskega treninga. In ker sam pri skoraj štiridesetih počnem nekaj več, se je od časa do časa potrebno ustaviti umiriti meniskuse, pa pozdraviti burzitis ipd.



Med ljudmi velja izročilo; videti Rim in umereti! Ti boš letos tekmoval za Slovenijo na znamenitem havajskem ironmanu. Se tu tvoje ambicije končajo, glede na to, da si zaposlen in nimaš možnosti profesionalnega treninga?

Vesel sem, da sem se da bom ob 25. obletnici Ironmana zraven kot tekmovalec. Težko pa mi je v tem trenutku reči ali bom prihodnje leto to še počel »tako zares.« Treningi namreč zahtevajo ogromno samodscipline, saj so vsi prosti trenutki, ko nimam službenih in družinskih obveznostih, namenjeni triatlonu. In vsaj toliko časa, dokler bom v tem športu odkrival nova zadovoljstva, v treningih in tekmah pa večkrat užival, kot trpel, bom to najbrž še počel. Vedno znova pa je potrebno iskati in najti pravo pot, da ljudje, s katerimi smo v takšnih ali drugačnih odnosih, ne trpijo zaradi nas. In to je včasih težko.

Nove tekmovalne cilje si bom zastavil po koncu sezone, prvi pa bo prav gotovo izboljšanje osebnega rekorda v Ironmanu (9.35), za katerega letos ni bilo realnih možnosti. Tekmi na kanarskih otokih in Havajih sta namreč najtežji na svetu in povsem neprimerni za doseganje rekrodnih časov.

Čeprav naslednje leto »padem« med veterane, lahko v Avstriji, Nemčijiali Švici še dosežem čas pod 9 ur 30 minut in ponovno izpolnim normo za SP.

Havajski Ironman – praoče triatlona. Lahko kaj več poveš o tem?

Seveda, še danes najbolj znani in za razvoj triatlona najpomembnejši triatlon so prvič organizirali leta 1978 ameriški marinci zaradi manjšega prepira. Niso se namreč mogli dogovoriti ali je večji heroj tisti, ki zmaga na tekmi ˝Waikiki Rough Water Swim˝ in preplava 3900 m, morda zmagovalec 180 KM dolge kolesarske tekme ˝Around Oahu Bike Race˝ ali najboljši v 42 KM dolgem teku z imenom ˝Honolulu Marathon˝.

Takrat leta 1978 je bilo herojev 15, zmagovalec seveda Američan, danes pa se je število Ironmanov tako povečalo, da je po celem svetu že 24 kvalifikacijskih dirk za Havaje. In na teh vsako leto nastopi preko 50.000 triatletov. V Evropi imamo štiri kvalifikacijska tekmovanja, na kanarskem otoku Lanzarote, v avstrijskem Celovcu, nemškem Frankfurtu in švicarskem Zurichu.

Največji razmah Ironmana pa je bil po letu 1982, ko so ves svet obkrožili posnetki, kako se je vodeča Julia Moss 25 m pred ciljem zgrudila in se po vseh štirih priplazila v cilj. Z zaostankom 26 sek. je osvojila drugo mesto. Mediji so takrat triatlon označili kot norost, spektakel supermanov, nič za normalne ljudi…



Pa je kljub temu postal hit med ljubitelji vzdržljivostnih športov in danes se z njim po celem svetu ukvarja več deset miljonov ljudi?

Takrat, leta 1982 tekmovalci še niso poznali nepisanih pravil, o glikogenskih zalogah, (ogljikovihidrati, shranjeni v mišicah in jetrih) pa ustrezni hidraciji, dovajanju elektrolitov in mineralov, ki se s potom pospešeno izločajo iz človekovega telesa in povzročajo dehidracijo ter druge vrste slabosti.

Danes je drugače in če je športnik pravilno in dovolj treniran bo ironmana po vsej verjetosti prestal le z žulji na nogah, zaradi ozkega kolesarskega sedeža z do krvi odrgnjeno ritjo in s hudimi mišičnimi bolečinami, ki pa jih nepreklicno odtehta užitek, veselje ali celo euforija, ko s telesom pretrgaš ciljno črto. In Havaji so po tem sploh posebni.



Se lahko poigraš s havajsko statistiko, da bodo bralci vsaj priližno vedeli, za kakšen dogodek gre?

Po mojih podatkih je v 25. letih Ironman triatlon opravilo 55 Slovencev in 3 Slovenke. Največji pečat so pustili športniki Igor Kogoj, ki ima s časom 8 ur in 46 minut še vedno enega havajskih rekordov, z odličnimi rezultati pa še Uroš Velepec in Miro Kregar. Vsako leto na Havajih štarta približno 1500 tekmovalcev. Na 226,3 km dolgi progi zanje skrbi preko 5000 prostovoljcev, 600 varnostnikov in 200 policistov. Lansko tekmovanje je spremljalo več kot 800 novinarjev. Po celotni progi je bilo na okrepčevalnicah razporejeno 150.000 plastenk pijače, 15.000 banan, 10.000 pomaranč, 30.000 kosov peciva.



Pred tvojim letošnjim prvim ironmanov si napovedal svoj rezultat. Upaš storiti to tudi pred svetovnim prvenstvom?

Lahko poskusim. Plavanje bo potekalo v Pacifiku, ki zna biti precej nemiren in ker bomo plavali brez plavalnih oblek, v nepopisni množici teles bo čas okrog 1.10 kar v redu. 180 KM solo kolesarjenja, (vožnja v zavetrju sotekmovalca povzroči diskvalifikacijo) po ne najbolj gladkih cestah in ob hudem bočnem vetru moram prevoziti nekje v 5.40, maraton, po vročih asfaltnih cestah (temperatura tudi do 35 stopinj in 90% vlaga) pa bom, če ne bo poškodb, pretekel nekje v 3.20. Če dodam še pet minut, izgubljenih na menjavah, med posameznimi disciplinami, dobim skupni čas 10.15., ki ga je v zadnjih dveh letih na Havajih presegel le en slovenski triatlet.



Tekma bo 18.oktobra, kar pomeni da boš zadnji mesec dni treniral v precej bolj hladnem vremenu, kot te čaka na Havajih, da časovne razlike med pasovi 12 ur, niti ne omenjam!

Tudi o tem sem že razmišljal, zato tekmovalci letimo čez lužo že deset dni prej, nekateri celo štirnajst. Za časovno adaptacijo bo to dovolj, na vročino pa se bom prilagajal tako, da bom doma pač treniral bolj oblečen, kakšen trening na sobnem kolesu pa odpeljal tudi v savni.

In za konec…

Triatlon je v svetu že v osemdesetih letih postal šport množic, šport tistih, ki vedo da sta zdrav duh in zdravo telo veliki vrednoti. Kdor danes želi nastopiti v triatlonu, mora imeti le voljo, kolo, superge in dobro urico časa, da konča tisto, najkrajšo disciplino, ki jo navadno organiziramo Slovenci. 750m plavanja, 20km kolesarjenja in 5km teka že danes zmore vsak.

Slabši plavalci pa lahko poskusijo z duatlonom, kjer plavanje zamenjka tek, ki se nadaljuje s kolesarjenjem in konča spet s tekom. Drugi mnogobojski športi, kot je bohinjski Triatlon Jeklenih pa se začno z veslanjem, nadaljujejo s kolesarjenjem in končajo z gorskim tekom. Ne glede na to, za katero kombinacijo športov se boste odločili, izziv ostaja isti – potrkati na meje svoje telesne in psihične vzdržljivosti…