SP v dolgem duatlonu – Zofingen
Pred nekaj dnevi sta se slovenska duatlonca Matic Romšak iz Kamnika in Bojan Kos iz Moravč udeležila svetovnega prvenstva v dolgem duatlonu, ki je ob udeležbi več kot petsto najboljših svetovnih duatletov potekalo v švicarskem Zofingenu.

Za razliko od triatlona, v duatlonu ni plavanja, ampak tekmovalci po prvem teku odpeljejo določeno razdaljo s kolesom in tekmo končajo s tekom. V Zofingenu so bile razdalje maksimalne, saj je bilo v prvi disciplini potrebno premagati 10km teka gor in dol, kolesarjenje je potekalo po okoliških hribih in mestih, saj so tekmovalci prevozili tri 50km kroge skozi Zofingen, Brittnau, Langnau, Bodenberg in St. Urban. Tretjo disciplino pa bi lahko označili za križev pot, saj so se tekmovalci po približno petih urah maksimalnih naporov spopadli še s 30km gorskega teka.

Zahtevna proga, izčrpanost in hladno vreme, saj se je temperatura šele popoldne dvignila čez 15 oC, ob štartu pa je bilo celo samo 8 oC, so zahtevali veliko število odstopov, tako da je do cilja priteklo le nekaj več, kot 300 atletov, med njimi tudi 23 žensk.

V moški konkurenci je z odličnim časom 6.28.48 zmagal domačin Stefan Riesen, pred Belgijcem Bennyem Vansteelantom in Nizozemcem Huubom Maasem, pri ženskah pa so se na prva tri mesta uvrstile Novozelandka Fiona Doherty, Madžarka Erika Csomor in Angležinja Bella Comerford.

Oba Slovenca sta v svojih kategorijah igrala vidni vlogi, saj je Bojan Kos, letnik 1973, v kategoriji elite zasedel 24.mesto s časom 7.33.48, Matic Romšak, letnik 1964 pa se je v svoji kategoriji, s časom 7.44.06 uvrstil med deseterico na svetu in sicer na 9.mesto.

Matic ima že približno mesec dni težave s stegensko mišico in je po vrnitvi iz Švice opravil pregled v specialistični ordinaciji, kjer so ugotovili natrganine mišičnih vlaken v dolgi mišici in posledični izliv krvi v mišico. Da pa ena nesreča nikoli ne pride sama, dokazuje podatek, da je Matic na tekmi nastopil z izposojeno čelado in tekmovalnimi kolesarskimi čevlji, saj so mu tekmovalno opremo, skupaj z vrhunskim gorskim kolesom, le nekaj dni prej ukradli v Bohinju, na Triatlonu jeklenih.

Matica Romšaka, bo letos edini slovenski triatlet, ki bo nastopil na obeh svetovnih prvenstvih, saj ga, tako kot še dr. Franceta Cokana, Konstantina Preradoviča, Tomaža Šinka in Damijana Kromarja čaka oktobersko svetovno prvenstvo v Ironman triatlonu na havajskem otoku Hawaii, na katerega se je, vse do poškodbe, resno pripravljal.

So načrti po poškodbi kaj drugačni?

Prav gotovo, saj že od teka na Grintovec, ko so se bolečine prvič pojavile, ne treniram več po načrtu. Ko bolj boli počivam, ko manj boli pa tečem in kolesarim, vendar vse na nekem srednjem naporu. Zavedam se, da prav v ključnem pripravljalnem obdobju ne bom mogel stopnjevati forme, vendar se poškodba vleče že predolgo, da bi jo lahko še naprej postavljal na stranski tir. In ker mi specialist športne medicine, dr. Vanja Vuga daje upanje, da bi lahko bilo po dveh tednih počitka in terapije bolje, še gledam optimistično na zaključno tekmo sezone. Predam se ne in dirkal bom, če bo treba, tudi po eni nogi.

Če se poškodba res vleče že mesec dni, zakaj sanacija šele sedaj?

Ob koncu meseca avgusta sem treninge po ravnini zamenjal s tekom v hrib, tudi intervalnim, vse z namenom dobrega tekmovanja na Triatlonu Jeklenih, kjer sem v kategoriji lani zmagal, na podoben rezultat pa računal tudi letos. V okvir treninga sva z Urošem Velepcem uvrstila tudi tek na Vršič in na Grintovec in takrat se je začelo.

Razni »polstrokovnjaki« so sicer ugotavljali, da gre zaradi nagle spremembe treninga le za nabiranje mlečne kisline v mišicah, (takoimenovani muskelfiber) ki se s časom razgradi, tudi s pomočjo masaže. Pa ni bilo nič bolje, celo limfna drenaža ni pomagala. Z bolečinami sem dirkal tudi jeklene in kot četrti v kategoriji tudi prišel v cilj, a to ni bilo to.

Ker je bilo do duatlonskega svetovnega prvenstva le še teden dni, sem pač potrpel in odtekmoval še tega. Zofingenski Powerman pa mi je dal vetra, saj sem zadnjih 30km teka ves čas razmišljal ali naj grem naprej ali pa zaradi bolečin v mišici, odstopim. In ko naslednji dan skoraj nisem mogel hoditi, sem »si vzel čas« in obiskal dr. Logarja v kamniškem ZD in kasneje še dr. Vugo, v specialistični ambulanti.

Pregled z ultrazvokom je pokazal raztrganine mišičnih vlaken in izliv krvi v mišico. Danes razmišljam, da najbrž zaradi spremembe treninga, teka v hrib in nepripravljenih mišic na ta napor.

Precej tvegani nastopi, če vemo, da naj bi bilo havajsko SP le vrhunec kariere vsakega Ironmana?

Že po pripovedovanju Mira Kregarja, se mi je priljubil tudi duatlon – Powerman, v Zofingenu. Tek po gozdovih in okoliških hribčkih je lahko nekaj enkratnega. Le da letos zame ni bil. Kar malo sem pogrešal temperature okrog 30 oC, v katerih smo letos trenirali skoraj celo poletje, zato sem se za prvi tek in kolesarjenje oblekel v dres z dolgimi rokavi in hlače čez kolena, ki pa so postale popolnoma odveč med drugo menjavo, ki smo jo opravili na mestnem štadionu, pred nekaj tisoč razgretimi gledalci. Kje se preobleči, je naenkrat postalo glavno vprašanje? Na moje kriljenje in mahanje z rokami je le pritekel eden od redarjev in me le začudeno gledal, ko sem ga spraševal, kje imajo šotor za preoblačenje? Na koncu sva le prišla do skupnega zaključka, da te na tekmovanjih mednarodne duatlonske zveze ne diskvalificirajo zaradi kazanja nage riti, se pa tega najstrožje držijo na ironman tekmovanjih. Upam, da nisem izgledal, kot angleški ekshibiconisti, ki med nogometnimi tekmami radi v Adamovem kostumu dirkajo po igrišču, dosti drugače, pa zaradi žvižgov in aplavzov ob preoblačenju, tudi ne. Razmišljam le o načinu, je izražal navdušenje ali razočaranje?

Kako je tekma potekala in kakšen vtis je nate naredila Švica?

Naj začnem od zadaj. Švica se je še enkrat izkazala, kot zelena, čista, prijazna in urejena, a žal tudi draga dežela. Z ženo Heleno sva bivala v majhnem mestecu Reiden in skoraj neverjetno se nama je zdelo, ko je v sobotnem popoldnevu edini voznik na lokalni cesti zaustavil vozilo in naju z nasmehom pozval na prečkanje ceste. Še bolj neverjetno pa, ko je najin gostitelj, Janez Krt (prijatelj, bivši someščan, sopevec in odličen glasbenik) vozil avtomobil po avtocesti skoraj 50km daleč, s hitrostjo 120km/h. In to po prehitevalnem pasu. Pa nismo srečali niti enega policista, niti ni nihče trobil za nami ali živčno utripal z lučmi. Neverjeto ali pa tudi ne, če vemo, da je na voziščih nameščeno brez števila avtomatskih kamer, ki prežijo na prehitre voznike in da lahko za prekoračitev dovoljene hitrosti celo na avtocesti izgubiš vozniško dovoljenje.

Tudi papirčkov, konzerv, čikov in druge nesnage na tleh skoraj ne vidiš in s slabo vestjo izpljuneš že zvečilni gumi.

Štart tekme pa je bil v klanec in ko se nas je nekaj sto zagnalo v kilometer hriba, je bilo prav zanimivo gledati, kdaj je kdo omagal in prvi začetni tempo tri minute po kilometru začel spuščati proti štirim in petim minutam. Sledilo je nekaj kilometrov teka gor in dol, pa ciljni spust in še drugi petkilometrski krog. Moj prvi čas je bil 37.52, kar je zadostovalo za 13.mesto. Kolesa sem se lotil precej previdno, saj so predvsem pri vožnji v klance močno pekle noge. Pomanjkanje treninga pač. 150km sem odkolesaril s povprečno hitrostjo skoraj 32km/h in napredoval za eno mesto, zadnjih 30km teka do nebes in nazaj pa odtekel v 2.19.39 in napredoval na končno 9.mesto, med 48-imi uvrščenimi. Moram biti zadovoljen, saj se v danih razmerah res ni dalo več.

So noge pred zadnjim 30 kilometrskim tekom, po petih urah naporov, že zelo utrujene?

Zadnja dva, petnajst kilometrska kroga teka sta se začela z desetminutnim vzponom in ko po prvem kilometru začneš dihati na škrge, pulz pa se kljub utrujenosti povzpe čez 150 udarcev v minuti, je cilj nekje nerazumljivo daleč. Odlika vzdržljivostnih športnikov pa je prav v tem, da so kljub solo vožnji na kolesu, ki pobere bistveno več moči, kot vožnja v skupini, še sposobni odteči maraton ali pa nekaj kilometrov manj, v tempu okrog 4 minute za kilometer.

In če podaljšamo zadnji tek do maratonskih 42 km bi bil tvoj čas okrog 3.16, kar je že spodoben maratonski čas!

Enkrat v prihodnosti se moram res lotiti še samostojnega maratona, saj sem vse štiri dosedanje pretekel na Ironmanih, z najboljšim časom 3.10. Letošnji ljubljanski žal odpade, saj bo le nekaj dni po vrnitvi s Havajev.

Sezona velikih ciljev se počasi izteka. Kako gledaš nanjo?

Žal je ravno pred zadnjim stopnjevanjem forme prišlo do poškodbe, precej stresna pa je bila tudi kraja profesionalnega gorskega kolesa in druge tekmovalne opreme iz menjalnega prostora na Triatlonu jeklenih. Srčno upam, da se bo po načrtih izteklo vsaj svetovno prvenstvo in bom tekmo končal v času 10.20!

Kaj se je v resnici dogajalo na parkirišču pod planino Konjščica?

Organizator TK Bohinj je, kot vsako leto doslej, priredil tradicionalni Triatlon jeklenih, ki je sestavljen iz veslanja po Bohinjskem jezeru, kolesarjenja do Konjščice in teka do Vodnikove koče pod Triglavom. V razpisu so jasno zapisali, da v menjalnih prostorih prevzemajo čuvanje čolnov in koles do 17.ure. Ko sem se, skupaj z družino, vrnil s proge po kolo, pa le tega ni bilo več, niti nobene kolesarske opreme. Bilo pa je obilo sprenevedanja organizatorjev, predvsem predsednika društva Karla Medveščka, ki naju je z okradenim sotekmovalcem Dejanom Kraljem odkrito napadel, da je krajo koles in opreme organizirala kar »najina mafija«.

Pričakovala sva vsaj opravičilo in resen pogovor, kako rešiti nastali problem, nikakor pa ne nasvetov, da naj policije nikar ne kličeva, nepripravljenosti za resen dialog in vulgarnega izbruha glavnega organizatorja..

Še vedno imam potrdilo za dvig kolesa, v ustih pa grenak priokus ignorance in zavest, da na »Jeklene« najbrž nikoli več.