Da Ironman triatlon ni le preizkušnja telesa, ampak tudi duha, je pokazala majska dirka na vulkanskem otoku Lanzarote. V drugi polovici meseca se nas je na najsevernejšem kanarskem otoku zbralo preko osemsto triatletov s celega sveta, tudi sedemdeset žensk in deklet, ki smo se želeli spopasti z najtežjo enodnevno vzdržljivostno preizkušnjo na najtežji progi na svetu. Slovenska četica se je zadnjem trenutku povečala na tri imena, saj sta poleg mene nastopila še Simeon Bajec (30-34 let) in dr. France Cokan (preko 70 let).

Na vprašanje nemškega novinarja, ki Ironman tekmovanja spremlja že več kot dvajset let, sva s Cokanom odkrito priznala, da računava na izpolnitev kvalifikacijske norme za SP na Havajih. Francetu, ki je že prava legenda med tekmovalci, bi bil dovolj že sam prihod skozi cilj, saj je bil v kategoriji edini tekmovalec, sam pa sem med dvesto tekmovalci v svoji skupini računal na uvrstitev med prvih ducat.

Na Lanzarote smo prispeli štiri dni pred tekmo, kar je bilo, kljub velikim temperaturnim razlikam, povsem dovolj za aklimatizacijo. Ker mi tudi kolesarska proga ni bila več neznanka in ker nas letos veter, za razliko od lani, ni podiral s koles, so bili občutki še toliko boljši. Tudi zadnji kratki in hitri treningi so me navdajali z optimizmom, in sem verjel, da lahko lanskih 10 ur 37 minut izboljšam vsaj za 10 minut.

V raziskovanju otoka so nam dnevi prehitro minevali in petek je bil kar prehitro tu. Žena Helena ter prijatelja Franjo in Helena so se odpeljali na ogled kaktusovega vrta, podzemnih jam in nekdanjega glavnega mesta Teguise, sam pa sem še enkrat pregledal opremo, očistil in namazal kolo in se predvsem psihološko pripravil na nekaj manj kot enajst ur neprestanega garanja, združenega v 4 kilometre plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka. Ko nekaj ur pred tekmo razmišljaš, kako je lahko telo pol dneva brez minute počitka, hiperativno, verjameš zgolj, da si pripravljen, da to zmoreš in da boš tekmo končal. Še zanimivejši so občutki tik pred štartom, ko se adrenalin najbolj sprošča, ko si v določenem trenutku evforičen, ponosen in komaj čakaš na štart, takoj v naslednjem pa med množico nekaj sto mišičastih teles pošastno osamljen in preplašen, češ, kaj sploh počnem med njimi?

Ko smo tekmovalci zadnje popoldne pred tekmo oddajali kolesa in opremo za vse tri discipline v menjalni prostor, sem med množico zagledal starega prijatelja Franceta Cokana. Presenetilo me je, da me je iskreno pozdravil v angleščini: »Živjo prijatelj, spet se vidiva, kako si?«. In šele ko sem snel sončna očala in ga pozdravil v slovenščini, se je udaril po glavi, ob besedah: »Oj madonca, Matic, pa to si ti, s tem kozjim fiksom (bradico) te sploh nisem prepoznal«. V nadaljevanju popoldneva sem videl, da preštevilna poznanstva res znajo biti težavna, saj je nekaterim znancem ob objemanjih in trepljanjih kar odkrito priznal, da se jih ne spomni, z besedami: »Kdo si že ti?« spet druge pa je pozdravljal na »moj način.«

Petkov večer je minil ob sproščujoči masaži, ki jo je Franjo privoščil mojim mišicam in kar prekmalu je prišlo sobotno jutro. Živci so bili napeti in brez budilke sem se zbudil ob peti uri. Po zajtrku, ki je bil navaden, žitarice in jogurt, smo se počasi odpravili proti štartu. Še zadnjič sem preveril kolo, nanj nalepil čokoladice, v nosilce potisnil bidone in napolnil gume do priporočljivih devet atmosfer. Moji trije so me gledali skozi ograjo, saj smo v menjalni prostor lahko vstopali le tekmovalci, ko sem občutljive dele telesa prekrival z vazelinom. Še plavalna obleka, obisk WC-ja in v polmraku smo se odpravili proti štartu. Zaradi številnih pretepanj v vodi sem se tokrat želel postaviti bolj zadaj, ampak noge so me kar same nesle proti prvim vrstam in ob poku štartne pištole sem ponovno med prvimi planil v hladni in mračni Atlantik. Vsi smo iskali idealno linijo, čeprav sem prepričan, da je zaradi neverjetne gneče, udarjanja in potapljanja sotekmovalcev, ni našel prav nihče. Prvih petnajst minut plavanja je bilo izrazito aritmičnih, goltali smo slano vodo, popravljali očala, od sebe odrivali druga telesa in poskušali zgolj preživeti. Zanimivo pa je, da se je vse dogajalo brez kančka slabe volje, brez vsake zamere in brez namena koga poškodovati. Na tekmah se je namreč iz zavedanja, koliko napora in truda je potrebno vložiti v takšno dirko, razvilo neko tiho prijateljstvo, ki izključuje odkrito rivalstvo med tekmovalci.

Zaradi valov, nenehnega obračanja glave, pa morda tudi malo zaradi stresa, sem del poznega zajtrka prepustil ribam in za nekaj dekagramov lažji plaval naprej. Vedno lažje, vedno bolj z užitkom in konec prve discipline je prišel kar prezgodaj. Po dobri uri sem že tekel po peščeni plaži proti kolesom, vlekel s sebe obleko in se nastavljal curkom sladke vode, ki so z nas spirali sol. 209 mesto po plavanju me je navduševalo, saj sem kot dober kolesar in še boljši tekač lahko računal vsaj na 150 pridobljenih mest. Prekrit z zaščitno kremo proti sončnim opeklinam sem se zagnal na kolo, a že po prvem prevoženem kilometru so se sanje o uvrstitvi na svetovno prvenstvo sesule kot hišica iz kart.

Ob divjem prehitevanju sotekmovalcev sem spregledal železen predmet na cesti, (tlačilko, bombico…), ga z vso hitrostjo povozil, in še preden je kolo udarilo ob asfalt, sem pomislil, tole bo pa defekt. In res, zračnica je bila trenutek po poku povsem prazna. O groza, groza, kar nisem mogel nehati ponavljati, ko sem se ustavljal ob pločniku za menjavo zračnice. Če je v Formuli 1 za menjavo koles dovolj 10 sekund, sam sem potreboval skoraj osem minut, da sem se spet usedel na kolo, z zavestjo, da bo teh osem minut prekleto težko nadomestiti, saj me je med menjavo prehitelo več kot dvesto tekmovalcev (po uri in petnajst minut je bilo namreč iz vode že več kot 420 tekmovalcev). In potem je letelo, skozi lepo mestece Yaiza, proti zahodni obali otoka in smaragdno zelenem jezercu El golfo, ob katerem smo obrnili v notranjost otoka in skozi »mesečevo pokrajino« nacionalnega vulkanskega parka Timanfaya skoraj 30 km vozili skozi opustelo pokrajino brez enega drevesa, grmička ali druge zelene rastline. Le cesta, lavina polja in mi. Na severni obali otoka pri La Santi, kjer je tudi uradni hotel in prireditveni prostor tekmovanja, smo ponovno obrnili v notranjost in tudi skozi peščene nanose, ki jih je veter nanosil na cestišče odpeljali z vetrom v prsi proti prelepi plaži Famara in naprej v Teguise, kjer se je začel najtežji del kolesarjenja. Po 100 km poganjanja smo zavili proti prvemu hujšemu vzponu na Hario.

In potem spet šok. Za seboj sem zaslišal neprijetno sikanje in hiter pogled nazaj mi je dal vedeti, da se ponovno vozim po praznem zadnjem kolesu. Pa saj ni res, a se bodo res vsi defekti na tekmi zgodili zgolj meni, sem razmišljal ob sestopanju s kolesa z zavestjo, da za menjavo sploh nimam več rezervne zračnice. Ampak tekmo bom končal, pa čeprav s kolesom na rami, sem se takrat odločil. In v nesreči je bil tudi kanček sreče, saj se je že po nekaj minutah mimo pripeljal servisni avto, mehaniki pa so mi prijazno dali zračnico, ki sem jo spet menjal preveč časa. In seveda so me med tem kolesarji spet pridno prehitevali. Po menjavi taktiziranja ni bilo več. Vozil sem na polno v klance, pa po klancih dol, včasih tudi s hitrostjo blizu 80km/h. Letelo je predvsem z vrha, imenovanega Mirador del Rio, kjer smo se z nadmorske višine 500 metrov, po strmi, ozki in ovinkasti cesti spustili skoraj do morja v slabih desetih kilometrih. Takrat ne razmišljaš o prebitih gumah niti o okvarah kolesa, le malo pritegneš čelado, da bi vzdržala… Zadnjih 40 kilometrov na cesti hudih klancev ni bilo več in tudi cesta je dovoljevala večje hitrosti. Ob obalah otoka pač ne, saj je bila od soli in neprestanega vetra razžrta skoraj do podlage. Tako se mi je uspelo pripeljati nazaj v Puerto del Carmen, čeprav sem ob koncu spet začutil vsak kamenček pod ritjo. Pogled nazaj in ponovno me je zmrazilo, saj je bila zadnja guma skoraj prazna. Kljub temu ustavljanja ni bilo več do menjave na tek, ko mi je pogled na uro razkril, da sem kolesaril več kot 6 ur 20 minut. Tako mi je disciplina, v kateri sem navadno prigaral sto in več mest boljšo uvrstitev, letos vzela šestdeset mest, pa čeprav me med vožnjo ni prehitel niti en kolesar. Med »počitkoma« ob cesti pač.

Sonce je po drugi uri popoldne, ko sem se podal na maraton, že pošteno peklo, nič manj pa stegenska in ritna mišica. Vseeno so bili prvi kilometri teka dokaj hitri, sotekmovalce sem prehiteval kot za stavo in čakal, kdaj me bo zmanjkalo. V drugem krogu se je želodec res uprl in nekaj časa sem pil samo vodo, kar pa se je hitro poznalo na pomanjkanju energije, tako da sem s skrajnim odporom pogoltnil dva gela, spil nanju liter vode in potem do konca maratona nadaljeval le še s koka kolo. Da sem bil res razsut skoraj do konca, pove hecno razmišljanje na dvajsetem kilometru, ko sem bil skoraj pripravljen žrtvovati mezinec, da bi se le vse čimprej končalo. In se je, v 3 urah in 30 minutah sem odtekel še maraton in končal tekmo v 11. urah. Slabo, a kljub temu sem bil tokrat edini Slovenec, ki je prišel do cilja, kjer sem se prepustil rokam prostovoljcev, ki so me odpeljali v zdravniški šotor in priključili na infuzijo. Nujno potrebna sicer ni bila, je pa bistveno pospešila regeneracijo, saj smo že naslednji dan ponovno kolovratili po otoku in si pred odhodom domov ogledali še nedeljsko tržnico v Teguisu, kjer je bilo moč najti od pristnih domačih še izdelke maroške in senegalske kulture, največ pa je bilo tudi tukaj črnih prodajalcev »originalnih« Rolex, Lacoste in Armani izdelkov. A če sem se trikrat nategnil na kolesu, se njim nisem dal.

P.S. Zvečer smo v apartmaju pregledali misteriozni plašč. Na njem smo našli 1,5 cm široko presekanino, ki je nastala ob prvem udarcu in skozi katero je zračnica očitno še dvakrat pogledala na plan. Hvalabogu, na spustih nikoli.

Za konec bi se rad še enkrat zahvalil sponzorjem, ki so mi omogočili nastopanje v letošnji sezoni: SMART COM, ALPREM OPREMA, ELEKTRONČEK, LESTOR, KOMUNALNO PODJETJE KAMNIK, BIRO BALIA, VIA INTERNATIONAL in NLB d.d..