Vendar Kamnik pozimi ni ravno najboljša izbira za triatlonski trening?

Res sem že lani sklenil, da se tako zgodnjih dirk zaradi nemogočih vremenskih pogojev, ki preprečujejo kolesarjenje in otežujejo tek, ne bom udeleževal, vendar sem opazil, da se moje telo zelo pozitivno odziva na zimske treninge sobnega kolesa, smučanja, smučarskega teka in fitnesa. Pomeni, da se specifične mišice v zimskih mesecih spočijejo od naporov ter z drugimi treningi tudi obnovijo in okrepijo, dvajset tednov pred tekmo, pa začnem s pravimi, triatlonskimi treningi. Je pa res, da sem do konca aprila prezebal prav na vsakem treningu kar ni ravno v redu, saj me na Lanzarotu čakajo vsaj za 10 stopinj višje temperature. Uspešna aklimatizacija bo torej eden odločilnih dejavnikov za uspešno tekmo.

Ko sva že ravno pri treningu me zanima kako naj izgleda trening teden tekmovalca?

Glede na to, da rekreativci skoraj ne tekmujejo v šprintih, niti se s kolesi ne preganjajo po pistah, naj opišem trening vzdržljivostnega športnika. Ponedeljek naj bo prost po dolgih treningih v soboto in nedeljo, torek in sreda naj bosta namenjena treningu hitrosti, z vmesnimi počitki, v četrtek zmeren tempo, petkov fitnes pa lahko zamenjate tudi z razplavanjem v bazenu.

Veliko smo že slišali o periodizaciji treninga, pa počitku in stopnjevanju forme, zato me zanima kako to izgleda pri tebi, ki nisi profesionalni športnik?

Danes vsi, ki ne tekmujemo le za boljše počutje in lastno zabavo, treniramo po nekakšnem programu. Največja prednost profesionalnih športnikov je, da se tega načrta lahko tudi držijo, da počivajo in dejansko vadijo po programu, tisti, ki hodimo v službo pa treniramo, ko imamo čas. Treninge si prilagajamo sproti, skoraj iz dneva v dan, in navadno so le sobote in nedelje dnevi, ko lahko plan treninga tudi izpolnimo. Ker navadno tudi počitka ni dovolj, moramo biti zelo pazljivi, da organizma ne obremenimo preveč, oz. da pravi čas nadomestimo izgubljene mikroelemente, saj je v nasprotnem primeru počitka, zaradi bolezni lahko hitro preveč.

Tvoj zadnji odgovor me navaja na vprašanje o dopingu. Ali v vašem športu obstaja in ali si se že srečal z njim?

Z dopingom ne, sem pa v Ameriki tekmoval z Nemko Nino Kraft, ki je bila lani, kot svetovna prvakinja, diskvalificirana zaradi nedovoljenih poživil in za dve leti odstranjena z vseh tekem svetovne serije. Najstrožje so njeno dejanje obsodili v nemški zvezi in njeni sotekmovalci, pa tudi sama je dejanje, za razliko od nekaterih športnikov, ki iščejo izgovore povsod drugje, priznala in ga obžalovala. Vsa ta leta sem nekako verjel, da v ironmanu ni nedovoljenih poživil, saj si ne znam predstavljati, kaj bi kdo moral pojesti, da bi organizem bolje in hitreje deloval kar deset ur, brez nevarnosti poškodbe ali odpovedi srca. Obstoje pa dovoljena sredstva in eno od teh, ki ga uživamo skoraj vsi je kofein. Sam se najmanj teden dni pred tekmo odpovem kavi in koli, da organizem pozabi nanj in ko med tekmo pričnem piti kolo, ki jo organizator ponuja na okrepčevalnicah, kofein in sladkorji hitro naredijo svoje in telesu vrnejo energijo, ki je že davno odtekla iz mišic. Ampak poudarjam, to so zgolj malenkosti, skrivnost uspeha je še vedno v treningu.

Bova rekla kakšno besedo še o španskem otočju v bližini Afrike?

Vseč mi je, da otoka Lanzarote komerciala še ni zadela, tako kot Tenerife in Gran Canario, da je otok še v vedno prvobiten s številnimi parki in divjo, nedotaknjeno pokrajino, skozi katero kolesarimo kar 180km. Ob dodatnem raziskovanju naletimo na celo vrsto naravnih skrajnosti, na bivalne votline, podzemna slana jezera, na subtropsko vegetacijo ali na vulkansko razbrazdano “lunino površino,” na skalne pravljične zalive z svetlomodrim morjem, že v naslednjem pa se lahko do gležnjem ugreznemo v sipino.

Ker je prav otok Lanzarote od saharske zahodne afriške obale oddaljen le dobrih 100 kilometrov, se lahko za obisk odločite tudi sredi najhujše zime, ko je zunanja temperature prav tako okrog 20*C. Otok je slabo rodoviten in puščavski, vendar pravljičen, saj zaradi kraterjev, vulkanskih polj in ugaslih vulkanov spominja na Lunino pokrajino. Najlepši je Narodni park Timanfaya z vulkanom, ki ga danes ne zgreši prav noben obiskovalec otoka. Med izbruhom v 18. stoletju je večji del otoka prekrila do 10 m debela lava, pomorila velik del prebivalstva, druge pa prisilila da so otok zapustili in se naselili drugje. Danes pomembnejši turistični kraji ležijo na vzhodni strani otoka, kjer jih skozi vse leto »božajo« pasatni vetrovi, ki so nas med tekmo leta 2003 podirali s koles, lansko leto pa, po pripovedih domačinov, pihali zgolj do 50km/h.

Preden se povrneva k dirki še morda napotek ali dva bodočim raziskovalcem otoka!

Neverjetno poceni je najem avtomobila, nedvomno cenejši od organiziranih izletov, ki jih agencije drago zaračunajo, tiskani turistični vodnik pa nam povsem nadomesti domačega, na dveh nogah. Na kartah so vrisane vse ceste, ki so v solidnem stanju, na njih pa se znajdemo brez problemov. Vode je sicer v obilici, ni pa pitna, zato vsi kupujemo poceni ustekleničeno vodo v trgovinah. Prav tako poceni je tudi odlično domače vino, iz grozdja, ki zori na trtah, zasajenih v rodovitno vulkansko prst in ima zato tudi zelo specifičen okus. Cena za steklenico je v restavracijah le kakšen evro višja, kot v trgovinah. Beračov na otoku ni, v trgovinah pa te prodajalci ne oblajajo prvo minuto po vstopu. Le morje je za razvajene slovenske teleščke do junija malček hladno, je pa zato bolj čisto.

Prijavljen pa si tudi na IM Evrope? Mar trije ironmani v sezoni niso preveč?

Poznam tekmovalca ali dva, ki sta dirkala tudi tri ironmane v sezoni, je pa res, da od maja do oktobra ne moreš biti trikrat v top formi, se spočiti med tekmama in hkrati optimalno pripraviti na naslednjo. Reciva, da letos računam tudi na kanček sreče in izpolnitev norme že na prvi tekmi, tako da bom v Frankfurtu lahko nastopil razbremenjen, takorekoč iz polnega treninga za svetovno prvenstvo. In če bo šlo vse po načrtih, se lahko na Lanzarotih kvalificiram z 10:35, v Frankfurtu, kjer je za eno uro hitrejša kolesarska pot, pa s časom pod 9:30 postavim osebni rekord.

O Ironman triatlonu smo že pisali, pa morda vseeno še enkrat povej, za kakšno disciplino gre in kako se pride na havajsko prvenstvo, kamor se vas je v petindvajsetletni zgodovini uvrstilo zgolj šestnajst Slovencev?

Ne smeva pozabiti, da se vsako leto za prvenstvom »žene« približno 50.000 najboljših svetovnih športnikov, z vseh kontinentov, tudi iz Afrike. In Slovenci vsako leto poberemo štiri do pet vozovnic, kar glede na majhnost Slovenije, skromna sredstva, ki se v triatlon vlagajo in majhno število kvalitetnih triatloncev ni mačji kašelj.

Ironman triatloni se dogajajo predvsem poleti, v sončni vročini, v kateri uživam in na svoj način uživam tudi v izzivu dirke same; v naprezanju vsake mišice na telesu, v prelivanju potu in številnih preplavanih, prekolesarjenih in pretečenih kilometrih, ves čas ugotavljajoč, koliko moči je še ostalo…

Na dirki najprej plavamo štiri kilometre, ki so navadno zaradi »sardinske gostote« plavalcev v morju zelo stresni in ne nudijo pravega užitka. Povsem drugačni so prvi kilometri na kolesu, ki ga zajahamo po dobri uri plavanja in se podamo na 180km dolgo solo vožnjo. Ves čas je potrebno biti močno pazljiv in ne dopustiti sodnikom na motorjih, da te obdare z nekaj minutno kaznijo, zaradi vožnje v zavetrju sotekmovalca. In takrat pričnes razmišljati, kdaj se bo začelo trpljenje. Nekje po štirih urah norega pedaliranja, moč prične odtekati iz telesa, pitje napitkov postaja muka in ne užitek, rit peče, po razbeljenem čelu pa se pot zliva v oči in naprej po obrazu. In takrat si zaželiš, da bi lahko sestopil s kolesa in pričel z maratonskim tekom. In ko končno razjahaš kolo, hitro ugotoviš, da noge niso tvoje, da so tekaške mišice zakrnele, noge pa se premikajo kot pri pijancu. A le na začetku, potem noge kar gredo, bolijo pa kolena, vrat in hrbet… Zanimivo je, da takrat, ko si tekma traja že sedem ali osem ur nisem več sposoben razmišljati o ničemer drugem, kot o tem, da moram do cilja, da so pred menoj še tekmovalci in da jih je potrebno za rezultat prehiteti še kar nekaj. Vsako računanje tempa, hitrosti in trenutnega rezultata pa iz telesa črpa še zadnje atome moči, ki so shranjeni za zadnje kilometre tekme.

Koliko Slovencev vas gre letos na Lanzarote in kakšna so osebna pričakovanja?

Zaradi težke konfiguracije proge bova verjetno spet le dva in sicer še Ljubljančan Konstantin Preradović, ki prav tako računa na izpolnitev havajske norme.

Zadnje dni se fizično v redu počutim, formo stopnjujem kolikor se le da, progo pa že poznam. Čeprav bodo Španci, Francozi, Portugalci in tudi Italijani zaradi boljšega vremena v pripravljalnem obdobju v rahli prednosti, pa to ne velja za Nemce, Avstrijce, tekmovalce iz vzhodnih držav in skandinavce. V moji kategoriji nas bo gotovo nastopilo vsaj 220 tekmovalcev, prvih 10 ali 11 mest pa bo vodilo na Havaje. Formula za uspeh pa je naslednja. 1.05 plavanja, 5.55 kolesarjenja, 3.25 teka in 5 minut za menjave.

Za konec velja zahvala še sponzorjem, ki so mi omogočili nastopanje v letošnji sezoni: Nova Ljubljanska banka, SMART COM, ALPREM OPREMA, LESTOR, KOMUNALNO PODJETJE KAMNIK, BIRO BALIA in VIA INTERNATIONAL.