V Frankfurtu je zadnjo nedeljo več kot 2000 triatletov na četrtem evropskem ironmanu svetovne serije, poskušalo doseči normo za SVETOVNO PRVENSTVO, ki bo 15.oktobra na Havajih.

Med nastopajočimi smo imeli tri udeležence tudi Slovenci in sicer je med profesionalci nastopil Matic Romšak in se s časom 9,52 uvrstil na 13.mesto, v kategoriji M50-54 je Rado Ačimovič s časom 12,57 zasedel 38.mesto, v kategoriji M55-59 pa se je Andrej Bučar s časom 13,25 uvrstil na 13.mesto.

Med moškimi so prevladovali nemški tekmovalci, saj jih je bilo v prvi deseterici kar sedem, na prva tri mesta pa so se uvrstili Norman Stadler (NEM), Cameron Brown (NZL) in Markus Forster (NEM). Tudi pri dekletih so si prva mesta razdelike profesionalke in sicer je zmagala Lisa Bentley (CAN), pred Nemkama Nino Eggert in Imke Schiersch.

Pred zadnjo evropsko tekmo, ki bo to nedeljo vikend v švicarskem Zurichu imamo Slovenci še vedno le dva tekmovalca s potrjenima vozovnicama za Havaje in sicer sta Matic Romšak in Konstantin Preradovič-Miki izpolnila kvalifikacijsko normo že maja na najtežjem Ironmanu na svetu na kanarskem otoku Lanzarote., v Švici pa se jima ob dobrem nastopu lahko pridružita še Nada Kozjek Rotovnik in Mojca Mijovič.

Med šestindvajsetimi tekmami svetovne serije velja nemški ironman za eno večjih in bolje organiziranih tekem, kar pove tudi podatek, da se je ob progi zbralo več kot 100.000 gledalcev, ki so navdušeno spodbujali triatlete iz kar 41. svetovnih držav, tudi iz eksotičnih Venezuele, Bolivije, Filipinov, Albanije, Jordanije, Lihtenštajna in Gvatemale.

Naj povemo, da je Ironman tekma res le za tiste »najbolj železne« triatlonce, ki po odplavanih 4. kilometrih in prekolesarjenih 180. kilometrih zmorejo odteči še klasični 42,195 metrov dolg maraton.

Tekmovalci so plavali v jezeru Langener Waldsee ob Frankfurtskem letališču, kolesarili dva kroga okoli Frankfurta, tekli pa tri kroge ob reki Maine. Množica gledalcev je ob kolesarski in tekaški progi ustvarili vzdušje, ki je značilno le za največje dirke, kot so francoski Tour ali Pariški maraton.

Glede na to, da je bil Romšaku to letos že drugi Ironman in da je letos, kot prvi Slovenec izpolnil zahtevno normo za SP, smo mu zastavili nekaj vprašanj:


Čeprav te oktobra čaka svetovno prvenstvo si se odločil nastopiti v Frankfurtu. Je moč formo v tako zahtevnem športu tempirati trikrat letno?
Za tekmo v Frankfurtu sem se prijavil že lani, ko nisem vedel ali mi bo uspelo že v prvem poskusu na Lanzarotih. Tako se za zadnji ironman nisem posebej pripravljal, ampak sem ga vzel kot močnejši trening in tako tudi nastopil. Ne do zadnjih atomov moči, kot navadno, še vedno pa v tekmovalnem ritmu.

Kako je tekma potekala?
Plavanje je bila prva disciplina. Umetno jezero v bližini mesta je veliko za približno polovico blejskega in moram priznati, da se mi je zdelo kar nekako premajhno za več kot 2000 tekmovalcev, ki smo se že v vodi gnetli v več kot dvajsetih vrstah. ŠTART. Prvih 500 metrov plavanja je vedno »krvavih.« Vsak se poskuša izboriti za svoj košček vode, priti do svojega tempa, ritma in normalno zadihati. Sotekmovalci se oviramo, seveda nenamerno, mlatimo se z rokami, nogami, plavamo čez druge, nekateri rinejo pod nami… Občutki so prav klavstrofobični, saj plavalna obleka veže kot oklep, očala se rosijo in kar nekaj časa je trajalo, da sem se umirli in začel plavati v svojem ritmu. Prvih 2000 metrov sem kljub gneči uspel odplavati v 31. minutah, čeprav z visokim srčnim utripom 160-ih udarcev. Druga dva kilometra sta bila bolj sproščena, saj je utrip padel na normalnih 150 utripov v minuti.

Po menjavi je sledilo kolo. Minus s plavanja se je ob odličnem kolesarjenju pričel topiti in po 100-ih kilometrih sem imel povprečno hitrost na kolesu 36 km/h. Morda bi bila lahko še višja, če bi kolesaril na višjem pulzu in če sodniki na motorjih ne bi striktno upoštevali pravila, da vožnja v zavetrju ni dovoljena. In ko prvo opozorilo ni zadostovalo, je tekmovalca v drugo čakal kazenski krog ali pa kar diskvalifikacija. In prav slednje se tekmovalci bojimo, kot “hudič križa,” saj so z njo izničeni meseci težkih treningov, štartnina 80.000 SIT pa vržena v veter.

Ob izračunavanju kolesarskega rezultata, ki bi se tudi ob rahlem padanju tempa zaustavil pri odličnih petih urah, nas je prav na tlakovanih cestah starih mestnih središč Hanaua, Schonecka in Karbna ujela nevihta, tako da je bilo zaradi varnosti potrebno bistveno upočasniti tempo.

Tudi mišice so se ohladile, bil sem nevozen kot hudič in tiste izubljene minute sem želel čimprej nadoknaditi. Pa ni šlo, kolesarjenje na silo, previsok srčni utrip, jezni pogledi v nebo in upiranje želodca, ki ni več sprejemal barov in drugih ogljikohridratnih sladkarij, je povzročilo pomanjkanje energije v mišicah.

Temu se reče »zaleteti se v zid,« ko imaš občutek da še lahko, noge pa kar po svoje!
Ja, na teku je bilo res težko. V svoji najmočnejši disciplini sem sicer pridobil lepo število mest, čeprav je začetni tempo 4 minut za kilometer pričel padati prav z vsakim pretečenim kilometrom. V upanju po obnovi energijskih zalog sem na okrepčevalnih postajah pil coca colo, ki pa je ob zunanji temperaturi skoraj 30 stopinj, postajala vedno toplejša. In v želodcu je reagirala zelo podobno kot sparjeno pivo. Pa vendar, loterija se je izšla, nekako sem v solidnem času 3,28 odtekel še maraton in med profesionalci osvojil zelo solidno 13.mesto.

Še enkrat več pa se je izkazalo, da improvizacija na Ironmanu povzroči težave v nadaljevanju. Pri porabi 1000 ccal in več na uro, je težko ali pa skoraj nemogoče toliko jesti in piti, da bi bilo enegije ves čas dovolj. In ko se ti že vse skupaj upre, je še toliko težje. Voda te sicer ohladi in prepreči dehidracijo, ogljikovi hidrati pa morajo na nek način priti do mišic, pa tudi če s sparjeno coca colo.

Maticu Romšaku pri premagovanju napornih preizkušenj in težav, ki se jih zgolj z dobro kondicijo ne da premagovati, pomagajo: Nova Ljubljanska banka, SMART COM, ALPREM OPREMA, LESTOR, KOMUNALNO PODJETJE KAMNIK, BIRO BALIA in VIA INTERNATIONAL.