Razmere na progi, valovi in vročina
Prvi dnevi na otoku »Big Island« so minevali v prilagajanju na temperature okrog 30 stopinj in najvišjo vlago ter 12-urno časovno razliko. Večkrat se mi je dogajalo, da sem zamenjal dan za noč, fizično ugašal že v zgodnjih popoldanskih urah, zbujal pa se ob treh zjutraj in do prvih sončnih žarkov strmel v strop - kot živ mrlič. A to je k sreči trajalo le nekaj dni, telo se je privadilo vlagi in vročini in zadnji treningi so minili brez posebnosti, v opazovanju vremena, ki se je spreminjalo iz dneva v dan. Z Mikijem sva ugibala, kakšne bodo razmere na pragi, saj so nas ves čas opozarjali, naj zaradi hude vročine in vetra, ki še dodatno suši kožo, uživamo dovolj tekočine, soli in magnezija ter se tako izognemo dehidraciji. Z ženo Heleno ter prijateljem Franjom in njegovo Heleno smo dehidracijo preprečevali tudi s heinekenom in budweiserjem, hladili pa se v morju, skupaj z delfini, zelenimi želvami in tisočimi raznobarvnimi tropskimi ribicami, ki so, kot da so ušle iz največjega akvarija na svetu, poplesavale ob naših telesih. Uživali smo tudi v dva in več metrov visokih valovih, ki so se valili z odprtega morja in nas, v bližini obale, premetavali kot lutke iz cunj, jezdeci na deskah pa so jih na trenutke celo obvladovali, dokler jih niso pokopali pod seboj.

Tekma – valovi, veter, vlaga in vročina
Opremo za tekmo smo oddali v petek popoldne, in sicer kolo, čevlje in čelado v kolesarske bokse, drugo kolesarsko opremo v eno in tekaško v drugo vrečo, ki so jih prostovoljci razvrstili na določene prostore, po štartnih številkah. Zadnji večer je nad mesto legel mir in morda smo bili med zadnjimi, ki smo si še privoščili večerni sprehod, med katerim smo spoznali slovenskega študenta Jerneja in v pogovoru izvedeli, da študira menagement v Hilu in da bo naslednje jutro eden od 3000 prostovoljcev, ki bodo skrbeli za nemoten potek tekme.
Noč je minila kar prehitro, globokega spanca ni in ni hotelo biti in dirko sem kar nekajkrat odpeljal v nemirnem polsnu. Vstajanje ob štirih zjutraj ni bilo stresno in po lahkem zajtrku smo se vsi štirje napotili proti štartu. Tisočosemsto in več športnikov in najmanj še toliko spremljevalcev se je v jutranjem polmraku zgrinjalo po ulici Alii Drive v mesto, ki je že v polnosti pričakovalo to največjo svetovno triatlonsko tekmo. Skoraj brez besed smo prešli označevanje s štartnimi številkami, zadnjič preverili in dopolnili svoja kolesa ter se po šesti uri začeli zbirati na štartnem mestu, v zalivu. Zadnje pol ure je za razbitje napetosti in treme vsak počel kaj drugega, od ogrevanja, pogovarjanja s seboj, meditiranja ali zgolj strmenja tja daleč na morje, kjer se je, komaj opazna pozibavala ladja, ki je pomenila polovico plavalne proge. Še zadnji pozdravi, poljubi in stisk mišice za srečo, potem pa v vodo, ki je bila topla, mračna in precej razburkana.
Ob poku topa, plesu havajskih hula plesalk in ameriški himni smo potegnili proti odprtemu morju. Prostora je bilo v vodi kar precej, le poiskati ga je bilo treba. Med valovi, ki so se zlivali na nas in nas nosili sem ter tja, sem se nekajkrat pošteno nalil z morsko vodo in tako neprostovoljno poskrbel za vnos soli in vode, ki mojemu želodcu ni prijala, še manj koristila. Črvičenje in napenjanje me je spremljalo vso drugo polovico plavanja, do izhoda iz vode, ko sem si med menjavo, zaradi obiska WC-ja in nervoze ob izgubljenem času, pozabil natakniti štartno številko in se brez nje odpeljal na kolesarsko progo. Kolesarjenje iz mesta Kona, mimo letališča do mesta Havi, bi bilo po enolični pokrajini precej dolgočasno, če ne bi imel dveh dialogov s sodniki na motorjih, ki sem jima moral razlagati, da je veter odnesel številko z dresa in da imam v opremi za tek rezervno. Vožnja je bila vseskozi enakomerna in 180 kilometrov sem ob treh ustavljanjih na progi prevozil v petih urah in pol, brez dodatnih dialogov s sodniki, ki letos skoraj niso kaznovali kolesarjev zaradi vožnje v zavetrju, ki pa je, po resnici povedano, skoraj ni bilo.

Menjava in kalvarija na teku
Zadnji kilometri kolesarjenja so minili ob bučnem navijanju in mojem razmišljanju, kako naj pridem do pozabljene številke v kolesarski vreči, ki je bila shranjena za varovalno ograjo. Na mojo veliko srečo pa je bil v času menjave opreme za tek ob meni prav slovenski prostovoljec Jernej, ki je takoj razumel problem in se kar čez ograjo pognal v prepovedani prostor po pozabljeno številko. Na maraton sem se tako podal opremljen po predpisih. Prve kilometre sem pretekel z dobrim občutkom, zavedajoč se, da moj želodec gelov in drugih koncentriranih ogljikovih hidratov že dolgo ne prenese več. Tudi sonce je iz zenita peklo naravnost na glavo, saj sem že kmalu v enem od obcestnih WC-jev pozabil kapo. Za ohladitev telesa sem se tako na vsaki okrepčevalni postaji, ki so bile postavljene na eno miljo, polival z mrzlo vodo po glavi, ki je tekla po telesu in v tekalne copate. Te so postajale vse bolj mokre in pojavili so se prvi žulji, ki pa niso zmotili mojega tempa. Kmalu pa sem začutil pomanjkanje treninga v zadnjih mesecih, ko zaradi službenih obveznosti in slabega vremena nisem naredil daljšega treninga od petih ur. Že po dvajsetih kilometrih so začele noge postajati vse bolj trde, poleg prebavnih težav pa se me je lotil še glavobol, zaradi mravljincev po telesu pa sem vedel, da sem že v fazi dehidracije. A kaj, ko želodec ni sprejemal ničesar več, razen vode in juhe, ki sem jo v zadnjih kilometrih okusno mešal s coca colo. Ker pa nas je zadnje kilometre nosila tudi publika, ki je spodbujala, navijala, se veselila in trpela z nami, sem še enkrat pospešil in v solidnem času prečkal ciljno črto kot edini Slovenec, ki se je uvrstil v prvo polovico nastopajočih.

Snoorkling
Ker je trde noge po tekmi najbolje razgibati v morju s počasnim plavanjem, smo to storili v naravni laguni Kahalu parka. Na obali smo si izposodili maske z dihalkami za 8 dolarjev (čez dan ali dva smo v trgovinah enake našli za 9 dolarjev) in se potopili v kristalno vodo lagune - Helena celo prvič v življenju - v kateri je mrgolelo raznih akvarijskih ribic, pa rib, ki so bile kot bomba pred eksplozijo, igel , trsk, skatov, pa muren v zmanjšani podobi in ogromnih želv, ki so grizljale mah s podvodnih čeri, kot da nas, desetine radovednih obiskovalcev, sploh ne bi bilo. In ko sem se enkrat sam znašel z eno od njih, sem se potopil do nje, jo zgrabil za oklep in v obupnih poskusih, da se reši mojih vsiljivih rok, me je popeljala nekaj metrov po laguni. Sicer pa imajo poleg nenavadnih barv ribe tudi nenavadna imena: humuhumu nukunuku apuaa'a je havajska državna riba, črno rumene barve, v katerih se blešči tudi lau wiliwili nukunuku' oi' oi. Beli morski pes, ki ga k sreči nismo srečali, je po havajsko mano lalakea, električni skat pa hihimanu.

Plusi in minusi v ironmanu
Včasih me vprašajo, čemu to počnemo? Zakaj plavamo, kolesarimo in tečemo devet, deset in tudi sedemnajst ur, včasih do popolne izčrpanosti. Odgovor je sila preprost. V vsaki stvari, ki jo človek počne, išče tudi druge razsežnosti življenja; užitek meša s trpljenjem. In če v trdem delu najde več pozitivnih lastnosti, če večkrat uživa, kot trpi, to pač počne. Je pa triatlon tudi način življenja in ventil, skozi katerega izpuščamo negativne vibracije in kompenziramo strese iz poslovnega življenja. Nenazadnje pa vpliva tudi na dobro počutje, saj se pri vseh treh športih premikamo v premi črti, in ne obremenjujemo sklepov in vezi z nenaravnimi gibi. Tistim, ki ironman triatloncem napovedujejo smrt ali invalidnost zaradi naprezanja, pa so usta zaprli v eni od športnih revij, v kateri so objavili, da so od leta 1978 do danes, v več kot 500 tekmah, umrli le trije športniki; (dva zaradi utopitve), le na Floridi pa vsako leto 15 golfistov zadene strela, da o tveganjih in poškodbah v drugih adrenalinskih športih ne govorim. In tudi zato tisti, ki enkrat poskusi, v tem športu tudi ostane.

Havaji
Otočje sredi Pacifika je priljubljena izletniška točka predvsem za ameriške pare v srednjih letih in milijone japonskih turistov, ki v dolgih hlačah, dokolenkah in opankah navdušeno raziskujejo naravne in druge znamenitosti. Big Island je največji in najjužnejši otok, otok tisočerih čudes, otok, ki ima vse, kot pravijo Havajci. Nikjer na svetu na tako majhnem koščku zemlje ne najdemo toliko različnih podnebnih pasov, od tropskega deževnega gozda do vročih lavinih polj, puščave, svetovno znanih peščenih plaž, s snegom prekritih vrhov, aktivnih vulkanov, nasadov vinske trte, avokada, papaje, ananasa, kave, oreščkov, bananovcev ter kokosovih in dateljnovih palm. Mauna Kea in Mauna Loa sta verjetno svetovno najznamenitejša vulkana dvojčka. Slednji je še vedno aktiven in v njegovem spodnjem delu lava, ki se izliva v morje, neprestano ustvarja najmlajše kopno na svetu, Mauna Kea pa je od vznožja uradno najvišja gora na svetu, saj njeno vznožje sega 5500 metrov pod morsko gladino, tako da s svojimi 9754 metri Mt. Everest poseka za več kot 900 metrov. In če je slednja z obale videti kot Gorjanci iz Novega mesta, so nas pri najemu avtomobila prijazno opozorili, naj s chevroletom, s pogonom na dve kolesi, raje ostanemo v nižinah, saj na vrh prilezejo le tisti s štirikolesnim pogonom.
Obiskali smo tudi mesto Hilo, mesto orhidej, ki tam rastejo približno tako, kot pri nas regrat. Vidiš jih povsod, kot rastline in kot visoka drevesa kot vrtne ograje in neurejena bujna rastišča. In med obiskom tega mesta smo prebrali tudi, da je v tem mestu največ deževnimi dni v vseh Združenih državah. Še en presežnik pa smo opazili med večerno vožnjo domov, ko smo se peljali mimo Parkerjevega ranča, ki je po površini največji ameriški ranč, pa čeprav je Big Island več desetkrat manjši od Arizone, Teksasa, Alabame in drugih ameriških držav.
Tokrat smo jo izpustili, a med obiskovanjem plaž belega in črnega peska pot popotnika kaj hitro zanese na najjužnejšo točko otoka, ki je hkrati tudi najjužnejša točka Združenih držav in po legendi mesto, ki ga je (uradno) leta 1778 prvič ugledalo oko belca. Na otoku se je med svojo tretjo veliko plovbo namreč izkrcal kapitan Cook s svojo posadko in za vedno spremenil Havaje. Otočje je bilo zanj presenečenje, saj je potoval proti Aljaski, iščoč prehod med Pacifikom in Atlantikom. Cooka je prvi sprejel prvi samostojni havajski kralj Kamehameha veliki, ki ga domačini še danes časte kot največjega vladarja vseh časov. Zgodovina Havajev pa navaja tudi, da so se morda že po letu 1520 na otoku izkrcali Španci, vendar trdnih dokazov za to ni.

Stara havajska kultura v zalivu kitov in morskih psov
Turistično zelo zanimive so tudi stare havajske vasi, ki leže v številnih nacionalnih parkih, ena v zalivu Pu'ukohola pod ognjenikom Mauna Kea. Vas pod kokosovimi palmami je dajala idiličen videz, tako tudi utrdba in opazovalnica nad njo, le lesena božanstva so bila v popoldanskih sencah zloveščega videza, še posebej, potem ko smo prebrali, da se v zaliv pridejo parit morski psi, prav v času našega obiska pa z Aljaske priplavajo v toplejše vode prezimovat tudi jate kitov. In ker menda psi pridejo tudi meter do obale, smo iz varne razdalje zagrizeno oprezali po črni vodi morskega zaliva, vendar zaman. In ker ni nihče želel v vodo kot živa vaba, smo iz zaliva odšli dolgih nosov.

Rajski Hilton
Na poti v Kono smo se »sredi ničesar« ustavili v kompleksih hotela Hilton, ki nas je, s prestižnostjo, urejenostjo in ozelenitvijo več hektarov pustih lavinih polj, iz negostoljubnega dela otoka za nekaj ur prestavil nekam, čemur bi lahko rekli – raj. Dve milijardi dolarjev vreden projekt je kot mesto v malem, med hoteli, restavracijami, parki, bazeni in trgovinicami smo se v eno smer popeljali s hotelskim vlakom, nazaj pa med opazovanjem redkih ptic in rib z eno od hotelskih ladjic. Vmes smo si ogledali tudi predstavo z delfini, ki so se v naravnem bazenu, pod budnimi očesi vzgojiteljic, poigravali z otroki in izvajali navdušujoče trike.
In če povemo še, da lahko na hotelskem parkirišču parkiraš brezplačno, si prav tako brezplačno ogledaš vse dele hotela, se popelješ z vlakom in ladjo ter da sobarice in natakarji v hotelu zgolj z napitninami zaslužijo do 6000 dolarjev, je vtis rajskosti res popoln.

Živi počasi in ne pregori z delom
Občutek rajskosti je minil, ko smo se vrnili v mesto in se ujeli v življenjsko ležernost in skorajda pregovorno lenobnost prebivalcev. Po štirinajstih dneh življenja »čez lužo« sta se nam naša časovna zategnjenost in naše vedenje na cestah zdela prav grozljiva. Ubijalskega divjanja na cestah tam ni, voznik ustavi pred prehodom za pešce, že ko opazi, da nekdo želi čez cesto in pešca še pospremi s širokim nasmeškom. Voznik se s stranske ceste celo laže vključi v promet kot s prednostne, saj vsi kar tekmujejo, kdo bo večkrat dal prednost. Zato ne čudi, da v dveh tednih nismo videli niti najmanjše prometne nesreče, niti enega izsiljevanja prednosti, slišali niti ene hupe. Tudi v trgovinah in restavracijah ni nikakršne naglice, vse se dogaja z nasmehom in z geslom, da čas ni njihov gospodar. O tem govori tudi Jernejev primer, ko je nekaj minut pred uradnim odprtjem že čakal pred trgovino s kolesi, v kateri je prodajalec mirno bral časopis. Ko je minilo že dobre pol ure, je prodajalec le prikrevsal do vrat, jih odklenil, zaklenil za seboj in na Jernejev obupan pogled le spregovoril: »Ja človek božji, eno kavo mi pa le privošči!« In ko je v bližnjem bifeju, brez vsake naglice, popil svojo kavo, je trgovino odprl in Jernej je kupil kolo.
Še klošarji tam ne prosijo, ampak lepo posedajo na plaži, pijejo pivo in čakajo, da dobra duša pride do njih in spusti dolar v najbližji klobuk. Aloha!

550 dolarjev za pretežko prtljago
Kot je vsake pravljice enkrat konec, je bilo tudi naše. Tri dni po tekmi smo se, otovorjeni s prtljago, znašli na letališču v Koni, najlepšem letališču, kar sem jih kdaj videl. Tam se vse dogaja na odprtem, pod kočami, kritimi z bambusom. Nadležno vročino otovorjenim potnikom preganjajo ogromni ventilatorji pod stropovi in vse poteka v neki upočasnjeni naglici, ki je na drugih letališčih nismo vajeni. Ko sem med potrjevanjem karte zadnjič opazoval Pacifik, sem razmišljal, ali mi bodo težili zaradi kovčka s kolesom, v katerega sem poleg športne opreme nabasal še številna darila, tudi vinske steklenice. In so mi. Res sem se z uslužbenko zapletel v enega zadnjih dialogov na otoku, ko mi je ljubeznivo pojasnila, da po novem zakonu lahko en kovček tehta največ 50 funtov (nekaj več kot 20 kg), vsak potnik pa brezplačno prepelje dva kovčka. Moja razlaga, da so nam na Brniku odobrili 32 kg na kovček, je ni zadovoljila (kje pa je sploh Brnik?), za nekaj prekoračenih kilogramov pa mi je želela zaračunati dodatnih 550 dolarjev. Skoraj bi me zadušilo, na koncu pa sva se le sporazumela, da sta zadosovala moj nasmeh in njeno prijazno opozorilo, da so zakoni zato, da se spoštujejo.

STOP na Brniku
Zapletov s prtljago pa še ni bilo konec in sicer nas je prvič udarilo, ko smo še polni svetlih vtisov na Brniku vstopili v mračno in hladno četrtkovo popoldne, drugič pa, ko smo ugotovili, da je od štirih kovčkov in kolesa z nami prispel zgolj en kovček, drugi pa so, po zagotovilu hotelskega delavca, ostali v Chichagu. Na vprašanje kako, če pa smo leteli čez LA, je skomignil z rameni (čudna so pota gospodova) in pojasnil, da bo naša prtljaga prišla za nami, ob 20.uri, iz Frankfurta. Slabe volje smo zapuščali letališko stavbo, še prej pa so nas v roke vzeli naši cariniki in nama s Franjem dobesedno zatežili zaradi fotografskih aparatov in videokamere, ki jih, ob izhodu iz države, nismo prijavili. Vse razlage, da so na spominskih karticah tudi stari posnetki niso bile dovolj, saj so meni aparat, do predložitve računa, zasegli. Takrat mi je končno »počil film,« a k sreči moje neprimerne besede niso dobile sogovornika. Ja, ja, zakoni…

Aparat sem že zvečer dobil nazaj, iz Frankfurta pa so prispeli le trije kovčki, z razlago, da kolo pride čez eno uro iz Munchna. In je res. Le škoda, da prtljaga ne zna govoriti, sicer bi lahko zapisal še eno poglavje.

Tako pa le zahvala vsem pokroviteljem, ki so mi omogočili tekmovanje na svetovnem prvenstvu: ALPREM OPREMA, BIRO BALIA, HYPO LEASING, KOMUNALNO PODJETJE KAMNIK, LESTOR, NLB, OBČINA KAMNIK, RAZVOJNI ZAVOD TRZIN, SMART COM, VIA INTERNATIONAL.