|
11/9/2011, LV 21.00, LJ 06.00
Pa je za nami, prvo prvenstvo v Nevadi in moje tretje svetovno prvenstvo po vrsti. Kdor pravi da gre v tretje rado, laže. Tekma je bila lepa in če bi bilo počutje boljše, bi lahko še užival. Tako pa mi je že jutro prineslo rahel glavobol, verjetno zaradi rahle dehidracije, saj sem včeraj zelo malo pil. Tudi hrana mi pred tekmo ni dišala, tako da sem pojedel le kos kruha z medom in banano ter spil en kakav, pa še to s težavo, OH napitek pa je ostal v torbi.
 Že prvi metri na plavanju so bili stresni. V skupini nas je plavalo le okrog 150, buškanje pa je bilo prav neverjetno. Zato sem plaval po malce oddaljeni liniji, vendar povsem brez občutka in s težavo. To je pokazal tudi končni čas, saj je bil za štiri minute slabši, od kadarkoli odplavanega.
Na kolesu je bilo še težje, saj v nogah nisem imel nobene svežine, še manj moči in kdorkoli od boljših me je ujel, se je tudi odpeljal mimo. Ker so me zaradi hude vročine na kolesarski progi, ki je sicer idilično lepa, čeprav s 1100m nadmorske višine, pričeli mučiti še trebušni krči, sem že vedel, da z dobrim rezultatom ne bo nič. Kolo sem pač odpeljal po svojih današnjih sposobnostih, ki pa so bile daleč od forme, ki sem jo imel še pred 14-imi dnevi v Podersdorfu. Na kolesu sem tako z 71. napredoval le za tri mesta, na teku pa zgolj še za eno in tekmo končal s časom 5.12'. Tek je bil sicer še najbolj soliden, mi je pa precej časa vzelo obiskovanje WC-jev.
 Kar je, pač je. Vedno ni nedelja in tokrat so bili drugi pač boljši. Izgovorov ne iščem, glavni napaki pa sta verjetno v tem, da dan pred tekmo skoraj nisem pil in da je bil jutranji zajtrk le malo več, kot nič. Je pa zato hrvaški tekmovalec Jakša Diklić na svojem prvencu tekmoval odlično, prebil mejo 5-ih ur in se v svoji starostni skupini uvrstil med najboljših 30 na svetu. Fant je fantastičen plavalec, saj je distanco, ki je bila menda daljša za dobrih sto metrov odplaval v 27-ih minutah, s trenerjem Mesecem pa bosta zagotovo popravila tud kolesarjenje, ki je še njegova edina šibka točka.
Zaključujem dnevnik, upam da ste ga radi brali.
Matic
10/9/2011, LV 11.00, LJ 20.00
In še zadnje javljanje pred tekmo. Včeraj zvečer smo se na odlično organizirani testeninki in »briefingu« zbrali tekmovalci iz 54 svetovnih držav in kar so Američani še posebej poudarili, iz 50 ameriških zveznih držav. Po ameriško je torej Amerika skoraj enako »ves svet.« Prvič sem se srečal tudi s simpatičnim hrvaškim tekmovalcem Jakšo Dikličem in njegovim trenerjem Damirjem Mesecem, za mizo pa se nam je pridružil še ameriški par in dve simpatični Avstralki, tako da je večer, v izmenjavanju izkušenj, hitro in prijetno minil. Jakša in Damir sta imela zaradi zamud letal hude transferne probleme, tako da je tekmovalčevo kolo prišlo v njun hotel šele danes zjutraj.
 |
 |
Sam sem kolo dvakrat testiral in razen hudega bočnega vetra, ki žge po puščavi, se ne bojim ničesar. Na veter so nas opozorili tudi organizatorji in nam na nekaj spustih, kjer hitrost preseže 70km/h, svetovali previdnost. Razmišljam pa o drugi dilemi, saj zaradi plastične štartne številke, ki sem jo moral namestiti nad zadnje kolo nimam prostora za rezervni tabular. Ostal bo torej v sobi in samo molim lahko, da bodo gume zdržale še en dan. Ne vem, zakaj ne bi.
 |
 |
Danes po 12.uri nas čaka še oddaja koles in opreme v menjalni prostor, jutri zjutraj pa nas bodo že ob 6.00 poklicali na označevanje s številkami, ob 6.30 sledi štart za profesionalce, do 8.00 ure pa se bomo v vodo podali še »age grouperji,« jaz v predzadnji skupini, Diklić pa v zadnji. Plavanje bo zaradi tople vode potekalo brez plavalnih oblek in zdi se mi, da bo to zame prvič v 30-ih nastopih na polovični in celi razdalji ironmana, da bom v sladki vodi plaval brez obleke. Pa nič zato. Tekmo že komaj čakam, počutim se v redu in verjamem da bom v tekmovanju užival. Tako, čez približno 24 ur bo prvenstvo za nami in upam da bo tudi moj naslednji zapis vesel.
8/9/2011, LV 18.30, LJ 03.30
Pa se je začelo. Danes so odprli EXPO in pričeli zbirati prijave nas, tekmovalcev. Le danes in jutri se je možno prijaviti, morebitni sobotni zamudniki bodo ostali brez tekmovanja. Pravila so sploh precej stroga, saj bo denimo le v soboto mogoče plavati po označeni progi, med 6.30 in 8.00 zjutraj, pa še to pod pogojem, da bomo označeni s tekmovalnimi zapestnicami in na nogah nosili tekmovalne čipe.
 Včeraj sem s kolesom opravil odličen trening, saj sem se skozi nacionalni park, približno 30km daleč, skozi puščavo, odpeljal do »Hooverjevega jeza,« veličastne stvaritve, ki se pne več kot 200 metrov visoko nad reko Colorado. Od odcepa z glavne ceste, do jezu so postavljene kar tri policijske kontrole, ki pregledujejo sumljiva vozila. Sam, preznojen in malce naveličan kolesar, s steklenico cole v ustih, nisem bil med sumljivci, so mi pa namenili kar nekaj pomilovalnih pogledov, češ, revež je zbral za kolo, za avto ne bo nikoli, če do svojega 50-ga ni. Ob vrnitvi v hotel me je prevevalo neznano veselje ker se ni uresničila najhujša dnevna mora in sicer počena guma sredi puščave. Rezerve nisem imel, pač pa 50 USD, s katerimi bi si, upae in kače, saj v štorastih kolesarskih čevljih ne bi daleč prišel. Malo za šalo.
Pa ostanimo pri zgodbicah. Včeraj sem se pozanimal pri hotelski animatorki, kako se pride do »Hendersenovega paviljona,« kjer potekajo vse predtekmovalne aktivnosti, saj v gradivu ki smo ga dobili, ulica ni bila označena z naslovom. Danes zjutraj sem ga šel iskat z edinim prevoznim sredstvom, ki mi je tukaj na voljo, s kolesom. Do mesta sem se pripeljal brez problemov, potem pa mi je pri Garminovi navigacija crknila baterija, hkrati pa sem se pripeljal do izvoza na osem pasovno avtocesto, kjer mi je do označene lokacije kazalo še štiri kilometre. Ob avtocesti sem se peljal kilometre, da sem prišel do prvega nadvoza in potem spet iskal, spraševal, vmes zašel nazaj v puščavo in nato, končno, po prevoženih 18 kilometrih (ne štirih) le prišel na do cilja, ki pa v mestu samem ni označen z eno puščico, z eno tablo. Tem Američanom se zdi vse samoumevno, mi Evropejci pa iščemo in sprašujemo, a ne najdemo odgovora zakaj, mora biti prvi menjalni prostor od drugega oddaljen 25 kilometrov. Res smo v Ameriki, kjer so razdalje precejšnje, pretiravati pa tudi ni treba.
Drugače je počutje v redu, bolečo ahilovo tetivo hladim z ledom, ki ga čez noč tlačim v nogavico in potem v jutranji omedlevici razmišljam zakaj za hudiča imam mokro posteljo. K sreči se navadno dokaj hitro zbudim.
Spremljajte Ironman v Vegasu v ŽIVO
6/9/2011, LV 18.30, LJ 03.30
Danes dopoldne smo, skupaj z avstrijskim parom, študirali proge, menjalne prostore in možnosti povratka v hotel, po končani tekmi. Smo v drugem najbližjem hotelu, pa še vedno od štarta oddaljeni dva kilometra, menjalni prostor, kjer bomo kolesa zamenjali za superge pa je skoraj 15 kilometrov stran, kar pomeni da se bomo, vsaj tisti brez spremljevalcev, po tekmi, otovorjeni z vrečami in »zjebani« do konca vračali v hotel s kolesom. Halo??? Logistike tukaj praktično ni. Avtobusov ni, taxi moraš poklicati iz Vegasa, najem avtomobila je na letališu, mobilni smo edino s kolesi. Zato ne vidim niti enega opravičljivega razloga, zakaj so fantastično organizirano prvenstvo s Floride preselili v sredo puščave, kjer je tekma očitno zadnja skrb. In govorjenje, da je prvenstvo v Las Vegasu je nakladanje da mu ni para, saj se, med tekmo, mestu nikoli ne bomo približali na manj kot 10 kilometrov. To je približno tako kot bi govorili, da je prvenstvo v Portorožu, potekalo pa bi v Sežani. In gledalci. Kdo že? Morda kakšna puščavska puma ali mimoidoči voznik, ki bo gledal nas »debile« z vesoljskimi čeladami in aerodinamičnimi kolesi, kako vozimo kronometer po puščavi, pri 40-ih temperaturah celzija. Glavni razlog za menjavo kraja organizacije je menda vožnja v zavetrju, ki je na Floridi bila, tako kot povsod in bo tudi tukaj. Zato pa so sodniki, da takšno vožnjo sankcionirajo. In v tem svojem gnevu, ki ga izlivam (ha, ha…) sem skoraj prepričan, da bo prvenstvo tukaj prihodnje leto zelo, zelo osiromašeno, vsaj kar se kvalitete tiče.
Živce sem si šel popoldne hladit v močno segreti Las Vegas, mesto ki leži v puščavskem delu Nevade, na zahodu Združenih držav Amerike. V njem živi že skoraj milijon ljudi in velja za najhitreje rastoče mesto v državi. Kot središče svetovnega igralništva ga dnevno obišče tudi 100.000 turistov in več. Iskreno povedano, mene s kičastjo zunanjostjo ni navdušilo, je pa res da sem si ga ogledoval podnevi, brez neke posebne ideje, kaj sploh želim videti. Ogledal sem si le polovico 4 kilometre dolge osrednje ulice »Las Vegas strip« in preizkusil igralniško srečo v casinoju Monte Carlo. Je pa res, da bi bilo vtisi morda drugačni, če bi v mestu preživel več časa in če bi iz igralnice odšel s čim otiplivejšim, kot s »pozitivno ničlo.«
Pa še zanimivost. Naselje so v 19.stoletju, na stari trgovski poti, med mestoma Santa Fé v Novi Mehiki in ameriško Kalifornijo, ustanovili mormoni, prvič pa se je razcvetelo v začetku 20. stoletja, s prihodom Pacifiške železnice, Dokončen »boom« pa je prineslo dejstvo, da je bila Nevada dolgo časa edina zvezna država, v kateri je bilo dovoljeno igralništvo in pa izgradnja 220 metrov visokega Hooverjevega jezu na reki Kolorado, ki je v mesto prinesla neskončne količine poceni električne energije.
5/9/2011, LV 19.00, LJ 04.00
Hotel je ogromen, sobe velike in storitev vrhunska, a se tudi pošteno plača. Včasih imam občutek, da so receptorji, postreščki, natakarji, sobarice in ostalo osebje tu samo zaradi mene, a zagotovo imajo enak občutek tudi ostali gostje. Tako se pač dela turizem in tu so Američani mojstri. Ocenah raje ne bi, a če iščete kraj za sprostitev, potem je hotel Loews, ob jezeru Lake Vegas pravi kraj za vas. Mir, tišina, prelepa okolica, s sprehajalnimi potkami, visokimi palmami in številnimi počivalniki ob jezeru predstavljajo raj na zemlji, ki pa ga je zagotovo najlepše uživati v dvoje. Jaz sem tukaj letos, na žalost, v ednini, tako da je moja edina naloga, pripraviti se na tekmo. Žal pa sem včeraj med kolesarjenjem, izpod sedeža izgubil torbico, z edino rezervo gumo, CO2 tlačilko in precej »zelenimi bankovci,« tako da prav daleč s kolesom sploh ne upam več in molim, da bi gume »preživele« vse zdrobljeno steklo, ki leži ob cestišču. Kolegi triatlonci, ki so že tekmovali na Havajih dobro vedo, da govorim o brezobzirnih voznikih, ki odmetavajo prazne steklenice med vožnjo po hitrih cestah. Prav veliko upanja, da bi tu našel »klik tabularje,« ki jih uporabljam, pa najbrž nimam.
Pa še ena značilnost hotela. Od Vegasa smo oddaljeni za »en pljunek,« pa v njem ni niti enega igralnega avtomata, kaj šele igralnice. Vozi pa iz hotela v Vegas, trikrat dnevno »shuttle bus,« na katerem bom jutri tudi sam, da okusim utrip največjega igralniškega mesta na svetu. Ali mi bo uspelo nadomestiti izgubljene bankovce pa vam sporočim jutri, čeprav bi vam lahko povedal že danes. Naj bo dovolj za nocoj, saj je ob polsuhem kalifornijskem Zinfandlu, pogledu skozi vrtne ognje na črno rdeče osvetljene hribe skoraj pregrešno »klofati po računalniku.«
4/9/2011, LV 19.30, LJ 04.30
Vožnja iz Ljubljane do Vegasa je, z vmesnimi postanki trajala točno 24 ur, če sem prištejem še taxi, ki je od letališča do hotela Loews, ob jezeru Lake Vegas potreboval slabih 40 minut. Hudičevo dolgo, saj smo toliko časa navadno potovali na Havaje. Tako sem v hotel, ki je višek ugodja, odličnih storitev in prijaznosti (kar seveda vse znajo zaračunati) prišel utrujen in zbit… Je pa vse skupaj odtehtalo večerno meditiranje na večnivojski terasi, s pogledom na jezero, ki so ga osvetljevale bakle. V navidezni tišini, mi je v takorat že prijetnem ozračju »uspelo« zadremati in ni dosti manjkalo, da bi poln kozarec kalifornijskega merlota, namesto v ustih, pristal v naročju.
Pa še o temperaturah. Neverjetne hude so, kaj takšnega še nisem doživel, niti na Havajih, ko smo navadno maraton štartali ob enih popoldne na 33 do 35-ih stopinjah. Že ko sem prišel iz letališke zgradbe je vame udarila vročina, kot bi jo pihali iz ventilatorjev. Zato tudi ne preseneča, da tukaj klimo uporabljajo povsod, v letalih, taxijih, restavracijah, holtelih, pa tudi hotelskih toaletah, tako da Evropejci potrebujemo nekaj dni, da organizem navadimo na klimo, ki je ni vajen.
Privajati sem ga začel že zgodaj zjutraj, z enournim tekom po okolici, ki pa sem ga končal že po 50-ih minutah, saj se seboj nisem vzel bidona, v neverjetno suhi vročini pa tekočina kar odteka iz telesa. Še bolj sem to opazil popoldne, ko sem, po sestavljanju, preizkusil kolo. Na enourno vožnjo sem vzel s seboj le en bidon izotoničnega napitka, v katerega sem natresel zgolj ledene kocke iz ledomata, vendar že čez 15 minut o ledu ni bilo sledu, ko pa sem malo čez polovico treninga naredil zadnji požirek, pa je imel napitek že vsaj 30 stopinj. Res neverjetno, kot bi vozil po peklu. Ob šestih popoldne je bila povprečna temperatura 39 stopinj. V soboto bodo (bomo) tekmovalci dobesedno »umirali« na progi. Potrebno bo piti, piti in še enkrat piti. Po plavanju v mnogo pretoplem jezeru en bidon, na kolesu vsaj šest do osem, na teku, kdor bo do njega prišel, pa na vsaki okrepčevalni postaji. Malček prednosti bodo imeli tekmovalci, ki bodo štartali bolj zgodaj, moja skupina bo na vrsti šele 15 od 16-ih. Pa vseeno, kot otrok sonca (ha, ha, kje je že to…) imam raje vročino, kot pa 10 stopinj, kot smo jih imeli na tekmi v Antwerpnu. Naj bo za nocoj dovolj, jutri pa nekaj besed o hotelu, jezeru in okolici.
3/9/2011, NY 13.25, LJ 19.25
Sedim v odličnem lokalu VINO VOLO, na letališču v New Yorku, testiram argentinsko vino sorte Malbec iz vinarije Bodegas Benegas in čakam na današnji zadnji let, proti Las Vegasu. Ura v NY je 13.25, doma pa 19.25. In če pomislim da sem po domači uri na poti že več kot 13 ur, imam avionov, letališč in kovčka s kolesom, ki ga prerivam od enega okenca do drugega, že počasi dovolj. Velja pa napisati nekaj besed o dogajanju na letališčih. Brnik je pač butično letališče Brnik in pregled mine, kot bi trenil. Munchen je že druga zgodba, saj sem imel uro in pol komaj dovolj, da so kontrolorji pregledali moj kolesarski kovček, mene in osebno prtljago.
Pa vseeno brez zapletov in strogo profesionalno. Umirili so se tudi Američani, čeprav je ESTA obrazec še vedno obvezen, še vedno jemljejo prstne odtise, slikajo in sprašujejo po razlogu prihoda v ZDA. Ko pa jim omeniš šport in triatlon, pa so vrata v »obljubljeno deželo« takoj bolj odprta. Skratka »vse teče« in upam da se zvečer že namestim v Hendersonu in do jutri odpočijem.
|
