TA NOČ NI BILA MOJ DAN

V soboto 24. julija je v belgijskem Antwerpnu potekala ena od tekem za svetovno serijo v polovičnem ironmanu, na katerem si je vozovnico za septembersko svetovno prvenstvo priplavalo, prikolesarilo in priteklo še nadaljnjih 40 triatletov in triatletinj.

Zaradi slabega vremena ki nas je spremljalo ves vikend so organizatorji štart tekme prestavili na pozno 11. uro in sicer je štrart potekal “v valovih.” Najprej so štartali profesionalci in hendikepirani tekmovalci. Deset minut kasneje grupa od 18 – 29 let, pa 30 – 34 let, sledili so jim tekmovalci(ke) 35 – 39 let, pa 40 – 44 let, zadnji pa smo se v vodo pognali veterani.

Plavali smo v rečnem kanalu, v katerega velike morske ladje nimajo vstopa, vseeno pa je veter valovil vodo, ki je imela obupen slano sladek okus. In če je tekma na Mallorci potekala po mojem okusu, potem v Belgiji nisem našel pravega občutka, niti za trenutek. In ko ti ne gre, iščeš izgovore. V vodi so mi npr. puščala očala, ki sem jih neprestano popravljal in iz vode priplaval tri minute počasneje, kot v Španiji.

Na kolesu sem preklinjal orkanski veter, ki nas je je (seveda vse) polovico proge nažigal v prsa, tako da sem v kronometrski poziciji, na kronometrskem kolesu, s polnin zadnjim kolesom vozil med 25 – 30 km/h, a še prehiteval tekmovalce, ki so štartali pred menoj. V obratni smeri je seveda letelo čez 50km/h, a živčnost ni izpuhtela vse do menjave.

Tudi zaradi hudega kolesarskega padca, ki ga sicer nisem videl, njegove posledice pač. In takrat se človek sprašuje… ali je vredno? Življenje mladega fanta za vse zmage tistega dne, za vse zadovoljne obraze, ki so izbojevali lastne zmage, a v tistem trenutku še niso vedeli, da nekomu pa ni uspelo. Ni vredno, a takšno je pač življenje.

Tek je potekal po najožjem delu Antwerpna, mesta, ki je še enkrat večje od Ljubljane, njegov stari del pa prav tako lep kot ljubljanski. In tudi občutki med tekom so bili enaki, veliko navdušenih gledalcev, množica tlakovanih cest, ob cestah pa številni lokalčki, butiki in predvsem starinarnice, ki so bile odprte in polne ljudi, tudi v nedeljo.

Imel sem občutke, da je bil predvsem tek strašno hiter. Meni se je poznalo, da v zadnjih tednih nisem imel hitrih treningov, saj je začetni tempo 4.15/km, kljub obupnim poskusom, do konca ostal praktično enak, tako da sem od želenih 1.28’ v malem maratonu, ostal oddaljen kar nekaj minut.

Časovni limiti za posamezne discipline so bili; za plavanje 1.10’, za plavanje in kolesarjenje 5.30’ maksimalni dovoljeni končni čas pa je bil 8.30’. Najboljšim so podelili tudi denarne nagrade, ki pa so za tekmo svetovne serije, na kateri nastopajo tudi najboljši svetovni profesionalci(ke), smešno nizke. 3000 USD za zmago, 2000 USD za drugo, 1250 USD za tretje, 750 USD za četrto in 500 USD za peto mesto. To dokazujejo tudi najboljši časi, saj je denimo drugouvrščeni Axel Zeebroek iz Belgije 1900m plaval pod 22. minutami, zmagovalec Bart Aernauts, prav tako iz Belgije je za skoraj 92km dolgo kolesarsko progo porabil le 2.07,32’’, za mali maraton, ki je bil prav tako skoraj kilometer daljši pa mu je le za nekaj sekund ušel čas izpod 1.10’. Kakšne “živali” so to pove že podatek, da bi s tem rezultatom Aernauts na LJUBLJANSKEM MARATONU, ki je štel tudi za državno prvenstvo, z lahkoto zasedel drugo mesto, in to potem ko bi za “ogrevanje na polno odplaval 1900metrov in odkolesaril 90km.

Sam sem z rezultatom 4.50’ za skoraj 19 minut zaostal za zmagovalcem skupine in tokrat tudi za deseterico, a ko ne gre, pač ne gre. Trening je bil zaradi poškodbe enostano premalo intenziven in takrat ko na določenih treningih ne trpiš maksimalno, tudi stopničk in uvrstitve med prve tri ne gre pričakovati.

In žal tudi mesec dni pred svetovnim prvenstvom v Las Vegasu, v katerega menda potujem kot edini uvrščeni slovenski tekmovalec, situacija s poškodbo ni nič boljša. Že osem mesecev trajajoča bolečina levo glutealno, ki se je pojavila po dolgem, a neogretem zimskem teku, ne pojenjuje. S podobno poškodbo sem se spopadal tudi leta 2005, ko sem na istem mestu imel izliv krvi v mišice, zaradi nagle spremembe načina treninga (priprave na gorski tek na Grintovec).

Pregled pri specialist ortopedu dr. med. Janezu Podobniku napoveduje še nadaljne terapije: “Potrebna je EMG preiskava za levo nogo, za določitev višine okvare oz. potrditev piriformis lezije ter RTG obdelava LSH (hrbtenice).”

A umika v tem trenutku ni. Lahko le rečem da na svetovno prvenstvo ne bom šel kot turist.