Vsak dan smo vse bližje »Dnevu D,« dnevu zaradi katerega smo prišli na Florido, dnevu, katerega nas 1800 tekmovalcev in vsaj še toliko naših spremljevalcev, že težko čaka. V turističnem mestecu Clearwater je glavna in edina tema prav svetovno prvenstvo v 70'3 IRONMAN-u. V vsaki gostilni, v vsaki trgovini se želijo pogovarjati z nami in vsaj dvajsetkrat sem že moral razložiti od kod prihaja, po številu skromna, slovenska četica. Odzivi pa so največkrat v smislu:

»Je pri vas še vojna?«

»Aha, za Čehoslovenijo sem pa že slišala…«

»Ali je to tista država, ki leži zraven Ukrajine?«

Američani res obožujejo šport in sploh IRONMAN triatlon ima pri njih posebno mesto, o svetovni geografiji pa prav velikega znanja nimajo. To dokazuje tudi pogovor z Američanko, ki ni vedela kje leži naša soseda Italija, znala pa se je orientirati po Benetkah. Pa saj ne moreš verjeti.

Jutri smo z Brankom in Klemnom dogovorjeni za skupinsko slikanje, tako da vam bom lahko posredoval še fotke »nabrušene ekipe.«
Pa še nekaj podatkov o sobotnem dnevu. V časovnem pasu, v katerem leži Florida so uro premaknili šele v torek, tako da boste lahko v Sloveniji pričeli tekmo spremljati ob 13'00 na www.ironman.com (v živo). Štart plavanja bo »v valovih,« moja skupina pa štarta kot predzadnja, v vodo nas bodo pognali ob 7'55 (13'55). Ob 9'00 bodo ustavili vse tekmovalce, ki še ne bodo prišli iz vode, ob 12'00 bo konec kolesarjenja, konec tekme pa ob 15'00. Vremenski pogoji se izboljšujejo iz dneva v dan, danes je bilo že prav toplo in tudi veter vse bolj popušča. Če bo takšno vremo ostalo do sobote, izgovorov za slabši rezultat ne bomo mogli iskati. Pa o njih niti nihče ne razmišlja. Prepričan sem, da bomo vsi trije dali vse od sebe in na koncu ponosno prejeli priznanje za uspešno opravljeno tekmo. Malček me skrbi le mrzla voda in morski psi. Šala. Voda je res mrzla, saj najbrž nima niti osemnajst stopinj, bomo pa zato hitreje na progi in prej iz nje.

Danes smo se tudi registrirali in prejeli štartne materiale, sam imam številko 1534, Branko Mlinar ima 456, Klemen Rojnik pa 609.
Za konec pa še anekdota, kako se je potrebno pripraviti na tekmo in spoznati sotekmovalce oz. konkurente. S Heleno sva nekaj dni nazaj sedela v naši mali restavraciji na zajtrku, sam v trenirki s slovenskim grbom, ko je do naju pristopil švedski tekmovalec in me vprašal ali mi je ime Matija? Po potrditvi je povedal, da sva konkurenta, da tekmuje komaj dve leti in da mi čestita za lanskih 4'20 na Floridi. Da podoben čas letos planira tudi sam, da mi čestita tudi za deseto mesto na evropskem prvenstvu v Wiesbadnu, vedel pa je tudi, da sem lani in letos nastopal v St. Poltnu. Skoraj me je kap. Jaz o sotekmovalcih ne vem ničesar, dirkam in tekmujem »do konca,« o sotekmovalcih ne razmišljam. Boljši so tako vedno spredaj. Tako je bilo tudi nekaj let nazaj, na Lanzarotih, ko sem nekaj sto metrov pred ciljem maratona, tudi sam že v zadnjih izdihljajih, pred sabo opazil sotekmovalca, v še bolj obupnem stanju. Tekmovalni duh me je pognal naprej in »odšprintal« sem ga za eno sekundo in to pri času deset ur in pol. Na koncu se je izkazalo, da mi je ta sekunda prinesla zadnjo vozovnico za svetovno prvenstvo na Havajih, sotekovalca pa zaradi ene same sekunde poslala domov. Krivično, a boljši so vedno spredaj.

Komentarjev (2)

Napiši komentar
Ime
E-pošta
Komentar:
Koda:*