V TRETJE (NE) GRE RADO

Največje triatlonske prireditve v naši okolici – IRONMANA AVSTRIJE se je letos udležilo kar 27 Slovencev kar pomeni, da smo bili med najštevičnejšimi udeleženci. Posebna pohvala gre Bojanu Debencu, ki je bil eden od petih tekmovalcev z vsemi, dvanajstimi nastopi.

PRIČAKOVANJA

Prav vsak je sanjal svojo idelano dirko, a v vremenskih pogojih, ki nam niso bili najbolj naklonjeni, so se uresničile le redke sanje. V prekrasnem Celovcu se nas je zbralo več kot 2600 tekmovalcev, večina nas je prišla v petek in soboto, nekateri, tudi Miro Kregar, šele v nedeljo zjutraj. V pogovorih s slovenskimi sotekmovalci je večina njih rezultate oz. svoja pričakovanja kar odkrito napovedala:

• Tomaž Šink, rezultat pod 9,30',
• Matjaž Kovač, uvrstitev na SP, v kategoriji PRO,
• Andraž Vehovar, rezultat pod 10'00',
• Matic Romšak, rezultat pod 10'00,
• Peter Harnold, rezultat okrog 9'00' in uvrstitev na SP,
• Miha Perme, prvenec preživeti, dokončati, doseči soliden čas,
• Miro Kregar, rezultat pod 9'30,
• Stane Kogovšek, po letih pavze dokončati peti ironman

Tekmovalci namreč svoja telesa tako dobro poznamo, da se pri napovedih le redko uštejemo, če seveda kaj ne gre narobe. Sam se bal predvsem druge polovice maratona, saj sem imel letos pri treningu kar velik minus, predvsem mi je manjkalo dolžinskih treningov, ki zmanjšajo trpljenje v zadnjih dveh urah tekme, ko so mišice prazne, ko se želodec upira vsakemu požirku pijače, ko peče prav vsak delček telesa in ko tudi misli postajajo vse bolj odsotne.

TEKMA

PLAVANJE
Dan se je prebudil v jutro brez vsakega oblačka, a že kmalu, ko smo v menjalnem prostoru pripravljali kolesa, preverjali opremo in še enkrat kontrolirali menjalne vreče, se je nebo začelo zagrinjati z visokimi oblaki. Pred štartom je bilo kar precej oblačno in tudi vidljivost ni bila najboljša, smo se pa tolažili, da vsaj vročine nekaj časa ne bo.
Nekaj minut pred štartom sem se le uspel prebiti na skrajni levi rob plavalcev, saj sem ocenil, da bo tukaj gneča najmanjša, pa čeprav bomo tisti na robu plavali nekaj metrov več. Na noben način namreč nisem želel ponoviti napake od lani, ko sem se postavil v sredino in imel občutek da me ogromna množica poskuša pogoltniti, umakniti pa se nisem imel kam. Takrat plavaš za preživetje in čakaš kdaj se bo gneča sprostila, a v Avstriji se pač ne. Tudi zaradi tega ker zadnji 800 metrov plavamo po ozkem in plitvem kanalu, v katerega se nas je, tudi letos, nabilo vsaj še enkrat več, kot je njegova normalna pretočnost. Sam sem na cilj priplaval nekaj sekund prej kot v 1.10', z obema lečama v očesih in brez hudih bunk, ki jih včasih soplavalci »radodarno« delijo naokrog. Pa še nekaj podatkov, povprečni pulz na plavanju sem imel 140, Miro je bil iz vode slabih pet minut prej, Andraž minuto za menoj.

KOLO
Prehod na kolo sem opravil mirno in takšen je bil tudi začetek kolesarjenja. Po desetih minutah, ko se je želodec umiril sem začel piti in jesti, v glavnem izotonike z dodano soljo in BCAA aminokislinami ter banane, vmes pa je bil tudi en sendvič s pršutom. Drugi v drugem krogu kolesarjenja je odletel v bližnji grm, saj želodec ni več sprejel trde hrane. Nekje na 40 kilometru kolesa me je ujel Andraž, s katerim sva potem vozila na predpisani razdalji skoraj do konca prvega kroga, ko sem mu ušel za minuto ali dve. Vmes sem nekje prehitel tudi Mirota, ki se je ubadal z defektom in menjavo tabularja. V drugem delu drugega kroga pa me je na najstrmejšem spustu Andraž ponovno prehitel in to ravno v trenutku, ko nas je ujela nevihta, ki nas je spremljala zadnjih dvajset kilometrov, tudi z močnim vetrom. Tempo kolesa sem sicer zmanjšal, po svoje pa sem je bil kar vesel, saj je ohladila ozračje, zato sem želel da traja… Pa ni, ko smo začeli teči je spet žgalo, zaradi izhlapevajoče vode pa je postalo še soparno. Pulz na kolesu je bil 135 udarcev, povprečna hitrost na posameznih odsekih pa;
1.krog: 35.02 - 35.44 – 35.64 – 45.88 – 38.48,
2.krog: 35.77 – 34.78 – 34.27 – 35.14 – 33.31.

TEK
Med tekmo v menjalni prostor sem pohodil črepinjo, ki se mi je zadrla v palec, tako da sem moral pred tekom opravil še manjši operativni poseg, he, he… Da je bila to težavica nevredna omembe sem se začel zavedati že takoj na začetku teka, ko sem moral kar dvakrat v WC, noge pa tudi potem niso stekle. Začetni tempo 4.20' za kilometer ni postajal hitejši, pač pa se je počasi bližal 5.00' in proti koncu tekme 6.00'. Bil sem res povsem prazen in ko sem ob poti dobival podatke da je Andraž le minuto ali dve pred menoj iz sebe nisem mogel iztisniti nit toliko napora, da bi ga poskušal ujeti, kaj šele da bi ga ujel.
Vsi OH napitki so se mi uprli že na polovici teka, tako da so me potem Helena in prijatelji Simon, Nataša in Tomaž čakali ob progi z radlerjem, ki je edini še ostajal v mojem želodcu. Bilo mi je res zelo težko in sam pri sebi sem ponovno ugotovil, da tekmovati na ironmanih niti nima smisla, če imam možnost trenirati le od 10 do 15 ur na teden. Problem pri takšni količini treninga ni dokončanje, pač pa tekmovanje na meji in doseganje časov pod 10 ur. V nedeljo sta mi za to mejo zmanjkali borni dve minuti, predvsem na račun hoje v zadnjih kilometrih. Zato tudi nizek povprečni pulu, le 129 udarcev na minuto. Spomnim se namreč, da sem za svoje najboljše rezultate 9.05 in 9.28 treniral od 15 do 20 ur tedensko. Ta količnina treninga pa še zadošča za dobre rezultate na polovičnih ironmanih, ki bodo v prihodnji sezoni moj glavni cilj, že letos pa v Wiesbadni, v mesecu avgustu, pa računam na izpolnitev norme za svetovno prvenstvo na Floridi.

REZULTATI IN VTISI PO TEKMI

Še enkrat več je zmagal Marino Vanhoenacker, 24 Slovencev je tekmo dokončalo, najboljši so bili Peter Sajevec, Alen Kralj in Sandi Ivančič (rezultati vseh Slovencev v priloženi tabeli). Sam sem bil z rezultatom, še bolj pa z zaključkom tekme nezadovoljen, enako kot Matjaž Kovač, še bolj pa so bili razočarani favoriti Miro Kregar, Peter Harnold in Erih Pečnik, ki se jim je tekma povsem »podrla.« A fantje so, kot veliki športniki našli motivacijo in ironmana dokončali. Vesela pa sta bila »rookija« Andraž in Miha, predvsem prvi ima razlog za zadovoljstvo, saj mu je uspelo premagati magično mejo 10-ih ur. Prihodnje leto na IRONMAN AVSTRIJE spet pridem, kot gledalec in navijač.

OPREMA

Tekmoval sem s kronometrskim kolesom ORBEA ORDU, tekel s fantastičnimi copati, ki dobro blažijo in odlično prevajajo vročino SAUCONY, čas kilometre in tempo mi je merila GARMINOVA 310-ka, dres, kompresijske nogavice in sončni ščitnik so bili znamke 2XU, noge pa moje.

Matic

Še rezultati slovenskih udeležencev: