ROMŠAK NA ROBU DESETERICE NA SVETOVNEM PRENSTVU

Zadnji dnevi pred tekmo so potekali predvsem v odganjanju tropske nevihte IDA, izpred našega praga, vseeno pa ni nihče pričakoval, da se bo sobota prebudila v jutro brez oblačka, veter pa z orkanskege prešel v rahlo sapico, ki ni motila skoraj nikogar.

Plavanje vseeno ni potekalo v odprtem oceanu, ampak v notranjem pristanišču, med jahtami, v vodi ki je bila zelena od nesnage in z vonjem po bencinu. Znameniti štart z obale, po belem pesku v vodo je tako odpadel, zaradi manjše gužve pa je bilo plavanje bolj sproščeno in skoraj brez vsakega telesnega kontakta s sotekmovalci. Edina ovira je bilo jutranje sonce, ki nam je prvo polovico proge svetilo naravnost v oči, tako da se je bilo težko orientirati in je marsikdo odplaval kakšno »stotko« več.

Menjava po prihodu iz vode je bila sorazmerno hitra, že prej pa sem vedel, da bo na kolesu težko ujeto dobro skupinico, saj sem štartal v predzadnjem valu, ko je bila večina boljših tekmovalcev že na progi. Kolesarjenje je potekalo po okolici mesta Clearwater, del tudi po avtocesti, ki je bila v tem času zaprta za promet. Meni se je zdela osupljiva organizacija, saj sem štel policijske avtomobile, ki so zapirali stranske ceste in nam omogočali varno vožnjo, po drugače zelo prometnih cestah. Že pred polovico kolesarske proge sem prenehal šteti pri številu 100, tako da sem skoraj prepričan da je za našo varnost na kolesu skrbelo precej več, kot 200 policijskih vozil. V primerjavi s slovenskimi tekmovanji, ko težko dobiš že policijsko spremstvo, je to res velik korak naprej.

V prvih kilometrih kolesarskega odseka sem telo pripravljal na kasnejše napore in nisem preforsiral tempa, v drugem delu pa je že letelo na polno, tudi s povprečno hitrostjo 45km/h in več. Formirala se je skupinica treh oz. štirih kolesarjev, ki smo res leteli in prehitevali vse pred seboj. V primerjavi z grupami pred nami, v katerih je vozilo tudi od 20 do 30 tekmovalcev smo bili res majhni in smo morali garati na polno. Nismo pa imeli nobenih težav s sodniki, saj je bila razdalja med nami, vedno vsaj 5 metrov in več, ne glede na to, kdo je vozil spredaj. Ker hitrost udi v zadnjem delu proge ni popuščala se je ura ustavili pri 2:12', kar je pomenilo povprečno hitrost večjo od 40km/h. Odlično in po načrtu.

Za želeni čas, pod 4:30' sem imel tako na tekaškem odseku kar precej rezerve, vseeno pa sem poskušal konstantno držati tempo med 4.10'' in 4.15'' na kilometer. Nekaj sekund je sicer vsakič »odnesel« prehod čez most, vseeno pa je bil tek lep, brez pretiranega napora in brez ene same krize. Ko sem ujel še Antona in Matjaža, ki sta štartala pred menoj, sem vedel, da sem res dobro na poti. In ko sem nekaj kilometrov pred ciljem lovil utrujene tekače, tudi profesionalce, ki so hodili zadnje kilometre, sem razmišljal o paradoksu triatlonske hoje. Kakšna je tista bolečina in kako huda mora biti utrujenost, da dobro treniran športnik zahodi? Sam tega praga še nisem prestopil, kljub dobesednemu umiranju, na določnih tekmah, predvsem zaradi strahu, da bi mi ta občutek postal navada. Zdi se mi, da ko prvič zahodiš, znižaš prag bolečine oz. na naslednjih tekmovanjih hitro najdeš razlog in vzrok, da ti tek postane prtežak in preideš v hojo.

Zadnje kilometre sem tako tek še pospešil v tempo okrog 4.00'' za kilometer, vseeno pa je nakaj sekund zmanjkalo za rezultat pod 4.20', ki pa je bil še vseeno 10 minut boljši od napovedanega in je na koncu zadostoval za 12.mesto na svetu, v moji kategoriji.
Povsem presenetljivo, saj so se na SP, na 33-ih kvalifikacijskih tekmah, uvrstili le najboljši in na eni od eh tekem sem se, kot deveti kvalificiral tudi jaz. Na svetovnem pa sem jih nažgal večino in le za 39 sekund zaostal za desetim mestom. Zadovoljen z rezultatom in s tekmo, ki sem jo oddelal brez napak.

Odlični so bili tudi moji sotekmovalci in sicer je bil najboljši Damijan Kromar - 11. mesto M35-39, čas 4;08,36, Matjaž Šibelj - 78.mesto M40-44, čas 4:31,34 in edini med deseterico, Anton Škrlep - 8.mesto M60-64, čas 4:59,50. Več na www.ironman.com.
Zahvala tudi mojim sponzorjem, LB HYPO, GARMIN, NLB, Lestor, Via International, Alprem, Komunalno podjetje Kamnik, Občina Kamnik Maya Maya in AMBROŽ – prašno barvanje in eloksiranje, ki so bodisi s finančim prispevkom ali opremo omogočili mojo udeležbo na kvalifikaijskih tekmah in svetovnem prvenstvu.
Matic

Komentarjev (5)

Napisal E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript , na 15-11-2009 21:46 Janez, Romana, Mare, Drago, Anja, Katra, Tine, Miha in še posebno moja Helena ter ekipa, ki je bila z menoj, hvala za lepe želje, spremstvo in bodrenje na tekmi. Če kje, potem tukaj nisem bil prepričan v rezultat. Za novembersko tekmo se je, po sezoni, ki ob vseh službenih in drugih obveznostih, brez prestanka poteka osem mesecev, se je res težko pripraviti. Očitno mi je tokrat uspelo in res sem vesel. Še nekaj dni popotovanja po Floridi,potem pa domov, pa kakšno rečemo. Matic

Napiši komentar
Ime
E-pošta
Komentar:
Koda:*