SP CLEARWATER – VETER IN DEŽ – DRUGIČ

Začel se je zadnji teden pred svetovnim prvenstvom in sicer zelo umirjeno. Jutranji tek po brezkončnih peščenih sipinah je bil edini današnji trening, saj veter še vedno ni popustil, zaradi sunkov 45 milj/uro, pa so kolo vozili le redki.

In ker je popoldne začelo najprej rositi, potem pa še deževati, smo dan izkoristili za ogled mestnega akvariji, ki sicer ni nič posebnega, zanimiva pa je bila predstava z delfini, ki so se ponovno izkazali s svojo bistrostjo in možnostjo presojanja. Ko je delfinki dreserka vrgla v vodo tri igrače in ji pokazala, katero naj iz vode prinese, je ta vedno prinesla pravo, za konec pa s čopičem med zobmi še slikala po papirju. Osupljivo, tako kot tudi cena 70 USD, ki so jih želeli iztržiti za njeno »sliko.« Je pa delfinka z imenom Winter znana tudi po tem, da so ji v operaciji odrezali okuženi in oboleli rep in jo potem ponovno učili in naučili plavati brez njega. V kratkem filmu so nam pokazali tudi, kako jo vključujejo v akcije, kjer otrokom z okvarami nožnih okončin kažejo, da se življenje z okvaro ni končalo, ampak se je potrebno boriti in enakovredno vključiti v družbo. Lepo.

Povsem drugačna borba nas – triatlete, čaka v soboto, saj se bomo s progo spopadli prostovoljno, z željo, preizkusiti se z najboljšimi in morda premakniti svojo rezultatsko mejo še stopničko višje. Sam se sicer še vedno borim s prehladom, ki sem ga, med zunanjimi treningi, staknil še doma, a splošno počutje je zelo v redu. Problem je zgolj pozen temin svetovnega prvenstva, ki nam, celinskim tekmovalcem povzroča resne probleme pri optimalni pripravi na tekmovanje. Jutranji trening pred službo lahko naredimo le v bazenu, v popoldanskih urah, po prihodu iz službe, pa je svetlega dne že konec, temperature okrog ničle pa dovoljujejo le improvizacijo treninga. Ampak se ne predamo vnaprej.

Včerajšnje plavanje v oceanu je bilo po občutku zelo solidno, le občutek je bil bolj slab. Naj razložim. Že pred odhodom v vodo so me posvarili, da so stebri, ki so zabiti v morje ca. 50 metrov pred obalo, kopalna linija, za njo pa morje, katerega globina že dovoljuje »dostop« morskih psov. Na vsakem od njih je tudi napis, ki prepoveduje plavanje naprej, skoraj na vsakem pa sedi tudi neke vrste krokar, kot da čaka, kaj bo ostalo od tebe, ko te zagrabi… beli! In ko me je med plavanje nekajkrat zaneslo za namišljeno črto in sem ugotovil, da se z nogami niti približno ne morem dotakniti tal, da sem edini kopalec, ki je več ko deset metrov od obale in da v vodi čudne zelene barve ne vidim niti dva metra pred sabo, sem »užgal« interval proti obali, do varne globine. In tako kar nekajkrat, zato trening sploh ni bil slab.

Današnji jutranji tek pa je bil bolj relaksacijski, čeprav po tempu sodeč napornejši od plavanja. Peščene sipine ne dovoljujejo maksimalnega razvoja hitrosti, saj se vsak korak rahlo (res komaj opazno) ugrezne v pesek in izniči pospešek, ki ga nudi vrhunski športni copat. Vseeno mi je pet hitrih kilometrov, z vmesnim kaskanjem uspelo preteči v tempu med 3.48' in 3.55' kar je spet solidna napoved za sobotno tekmo.

Žal pa je sedaj že dokončno jasno, da bomo sodelovali le štirje Slovenci, saj bosta Dejan Ocvirk in Branko Mlinar, zaradi poškodb, ostala doma. Obema želim hitro okrevanje, Damijanu, Antonu in Matjažu pa srečno pot na Florido.
Matic

Komentarjev (8)

Napiši komentar
Ime
E-pošta
Komentar:
Koda:*