TA NOČ NI BILA MOJ DAN
Z naslovom, ki ga gre pripisati znanemu slovenskemu nogometašu lahko začnem zapis s svoje letošnje tretje polovičke, na kateri sem si zastavil nekaj, uresničljivih ciljev:
• Doseči rezultat okrog 4,30'',
• Uvrstiti se do desetega mesta v generalni uvrstitvi in med prve tri v kategoriji,
• Opraviti dober trening pred svetovnim prvenstvom,
• Uživati v tekmi.

Je lomilo dežnike…

So pa že dogajanja v zadnjih dneh napovedovala, da se morda vse le ne bo izšlo po načrtih. Več, kot mesec dni pred tekmo sem namreč rezerviral štiri dvoposteljne sobe v penzionu Lorenza in Theresie Haider, Seestrasse 56, v Podersdorfu (http://www.pensionhaider.at/), le tri dni pred tekmo pa so nam gostoljubje odpovedali in nas samovoljno prestavili v petnajst kilometrov oddaljeno mesto St. Andra. Kljub besni korespondenci, ki je trajala vse do odhoda, se niso dali omehčati in le dokazovali svojo neposlovnost, brez besedice opravičila. Zato prijazno povabilo vsem tekmovalcem, da se Haiderjem v prihodnje izogibamo.
Smo pa tekmovalci, ki smo v preteklih letih »orali ledino« v Podersdorfu zasejali plodno seme, saj se je v letošnjem letu za tekmo na polovični razdalji ironmana (1.9 – 90 – 21.1) odločilo kar 13 Slovencev. Od tega nas je bilo kar šest tekmovalcev kluba TRISPORT Kamnik, trije junaki pa so prišli iz kluba AK Stražišče.

Balantič Matjaž, 1970, Trisport
Krajnc Damjan, 1969
Kregar Miro, 1962, Trisport
Krnic Edo, 1974, AK Strazisce
Lesnik Miro, 1949, TK Maribor
Medved Matej, 1975, AK Strazisce
Primožič Lojze, 1969, SLO 3iron
Romšak Matic, 1964, Maya Maya
Švrljuga Ivo, 1976, AK Stražisce
Vehovar Andraž, 1972, Trisport
Vodušek Denis, 1978, Maribor
Vrhovnik Rok, 1990, Trisport
Zore Grega, 1982, Trisport

S Kregarjem sva bila še posebej vesela udeležbe Matjaža, Andraža, Roka in Grege, saj je bila za vse štiri to prva tekma na polovični razdalji.
V petek zvečer smo s strahom pogledovali, v še povsem jasno nebo, z rahlo slutnjo, da nas bo sobotno jutro pričakalo v povsem drugačni vremenski preobleki. In res je bilo tako. Žal nas ni prebudilo sobotno jutro, pač pa bliskanje in strele, že okrog četrte ure zjutraj. In ko sem ob petih pogledoval skozi okno, opazoval nevihtno nebo, luže, ki so bile z vsakim trenutkom globlje in drevesa, ki jih je upogibal, že skoraj orkanski veter, ni dosti manjkalo, da nisem zlezel nazaj v posteljo. A z menoj je bil tudi »sotrpin« Andraž Vehovar, ki je pričakoval mojo podporo, saj mu je adrenalin tako zapolnil žile, da je bila njegova izjava, da gre na štart, pa tudi če padajo prekle, povsem v pričakovana. Jebi ga, pa grem še jaz. In tako smo se, po skromnem zajtrku, ki ni teknil nikomur, odpeljali proti Podersdorfu; Helena, Tina, Andraž in jaz. Nekje pred nami so se peljali Miro, Grega, Matjaž in Rok, prihajali so tudi ostali Slovenci. To pišem zato, ker smo bili vsi prijavljeni tudi na štartu, od katerega pa je, zaradi nemogočih pogojev, odstopilo skoraj sto tekmovalcev.

Matic in Andraž v deževni pravljici

Ko smo, vsi premočeni, vozili kolesa in drugo opremo v menjalni prostor, je bilo na ograjenem travniku že približno dvajset centimetrov vode, skozi katero smo brodili proti svojim prostorom. Vremenske razmere so bile enake za vse, skoraj žal pa mi je bilo tekmovalcev, ki so se prijavili za celega ironmana, saj si v vremenu, ki nas je spremljalo v soboto, nisem znal predstavljati devet, deset ali sedemnajst ur dolge tekme.

Tud veterani še niso za stran vreč.

Prihod na štart plavanja je bil grotesken in šele takrat sem se začel zavedati, da organizator tekme res ne bo prestavil na nedeljo, za katero je bilo napovedano toplo in sončno vreme ter popolna umiritev vetra. Jezero je bilo »grdo« od dvignjenega mulja in skoraj strašljivo valovito. K sreči časa za razmišljanje ni bilo na pretek. Štartali smo v valove, ki so se valili proti obali in normalno plavanje ni bilo mogoče. Kasneje so mi prijatelji povedali, da se je kar nekaj tekmovalcev obrnilo proti obali in končalo s tekmo, preden se je ta sploh dobro začela. Drugi smo odplavali po svojih zmožnostih, sam sem bil s svojim rezultatom kar zadovoljen. V menjalnem prostoru pa prvi šok. Hrbtno zadrgo pri obleki sem lahko odpel le za nekaj centimetrov. Nič drugače ni bilo v drugem, tretjem, četrtem poskusu. Hitro sem poiskal prvega organizatorja, ki se je trudil nekaj minut, pa ni bil uspešen, kot tudi drugi ne. Šele tretjemu je uspelo, tako da je zadrgo na silo potegnil narazen in končno sem lahko zlezel iz obleke in že v menjalnem prostoru »pustil svojih prvih pet minut.«

Veselje in ojej, ojej!

Tek skozi blato v kolesarskih čevljih je bil hiter in prvi obrati nog na kolesu tudi. Vendar čevljev nikakor nisem mogel vpeti v pedala. Blato? Najbrž ne, saj je bilo redko. Nov poskus, spet neuspešen. In takrat me je prešinilo, da sem s seboj vzel čevlje za specialko in ne za kronometersko ORBEO. Imam namreč dvoje enake čevlje, z različnimi blokeji, ki jih ločim le po barvi vložkov. In ker sem slednje zadnjič zamenjal, sem doma, v vrečo, vtaknil napačne čevlje. Kaj sedaj. Najprej sem razmišljal, da bi kar končal, saj sem vedel, da bom na kolesarski progi »pustil še nadaljnjih deset minut.« A ker sem začel in končal vseh svojih petnajst ironmanov in vse tri polovičke, odstop ni v skladu z mojo naravo! Kolesaril sem, kot sem in tudi prikolesaril do konca.

Kateri so pravi?

Ne morem reči, da na teku nisem želel močno izboljšati rezultata, vendar tokrat ni šlo. Volje je bilo v meni veliko, vsaj toliko kot razočaranja, vendar so tudi ostali tekmovalci tekli izredno hitro. Sploh Andraž in Grega, ki sem ju lovil, tokrat neuspešno. Zato fanta, vse čestitke. Miro je bil nepremagljiv, odlično pa sta se odrezala tudi osemnajstletni Rok in Matjaž, ki mu je bila še do lanskega leta precej bolj domača košarkarska žoga, kot kopalke, kolo in tekaške superge.

In cilji!
• Dosegel sem 25 minut slabši čas od pričakovanega, nekaj tudi na račun vremena,
• Generalna uvrstitev ni omembe vredna, v kategoriji sem bil, s »polomljeno tekmo« tretji,
• Opravil sem odličen trening, sploh s psihološkega stališča,
• Užival sem v popoldanski degustaciji, v tekmi tokrat žal ne.

Del kamniške ekipe

Prepričan sem, da lahko v svojem in v Andražovem imenu izrečem zahvalo in pohvalo najini spremljevalni skupini, ki nas je bodrila, navijala in premočena zmrzovala v neprijaznem vremenu; Heleni Romšak, Tini Lah, Ireni in Marku Vrhovnik in Joži in Ivu Pirc.
Rezultate in video pa si lahko ogledate na povezavi: http://www.austria-triathlon.at/
Podersdorf, se še vidimo, da poravnamo neporavnano!
Matic

Večerna degustacija. Zaslužena? Mislim da!