TRETJA TEKMA SVETOVNE SERIJE PRINESLA TRETJO IZPOLNITEV NORME ZA SP

Zadnjo nedeljo je v nemškem Wiesbadnu potekala triatlonska tekma svetovne serije v polovičnem ironmanu, na katerem so morali športniki premagati slaba dva kilometra plavanja, 90 kilometrov kolesarjenja in 21,1 kilometrov teka ali skupno razdaljo v miljah 70,3.
Wiesbaden, ki leži približno 30 kilometrov od Frankfurta je znano zdraviliško mesto, turistično zelo razvito in s prekrasnim starim mestnim jedrom. Na tretji izdaji Ironmana Nemčija 70,3 je nastopilo 3300 atletov (2500 posameznikov in 280 štafet) ker potrjuje, da gre za največjo tekmo na svetu. Približno 90,000 gledalcev je lahko uživalo v tekmi profesionalcev in amaterjev, tekmi, ki je zaradi spektakularne tekmovalne proge ponudila obilo užitkov tako tekmovalcem, kot gledalcem.

sobotna oddaja kolesa v menjalni proctor

Kar 1500 višinskih metrov na kolesarskem delu proge in tehnično izredno zahtevni spusti so nam bili velik tekmovalni izziv, ki mu nekateri tekmovalci tudi niso bili kos, saj jih je kar nekaj, po padcu, odpeljal rešilni avtomobil.

Izredno neprijetno izkušnjo sem doživel tudi sam, na zadnjem, deset kilometrov dolgem spustu, ko sem na strmem in ravnem delu avtoceste kolo v proti veter poganjal z 82 kilometri na uro. Pri tej hitrosti je kolo nenadno prišlo v resonanco in pričelo me je dobesedno premetavati po cestišču. Čeprav prepričan v grd padec nisem odreagiral panično in poskušal ustaviti kolo, kar mi je nazadnje tudi uspelo. Umiriti sem se moral ob cesti, saj sem se tresel, kot šiba na vodi. V kasnejših pogovorih mi je nekdanji olimpijec, danes zastopnik za vrhunska kolesa ORBEA, Primož Štrancar povedal, da visoko profilni obroči najbrž niso bili povsem umerjeni, proti veter ca. 20 km/h in dejanska hitrost 100 km/h pa sta povzročila novo, zelo strašljivo izkušnjo.
Tekma se je pričela ob 8.uri zjutraj, ko so prvi štartali profesionalci in sicer je plavanje potekalo »v valovih«, v slepem rokavu Rena, imenovanem Schiersteiner Hafen. Naj razložim. V polovičnem ironmanu se štarta po starostnih kategorijah kar pomeni, da v vodi ni pretirane gneče, saj v posameznem valu plava le med 300 in 400 triatletov. Moja skupina je štartala predzadnja in sicer ob 9.05' kar pomeni, da sem od začetka pa do cilja prehiteval počasnejše tekmovalce, na teku tudi s težavo, saj nas je v ozkem pet kilometrskem krogu naenkrat teklo tudi 2500.

odličnemu rezultatu teka nasproti

Po plavanju je sledilo kolesarjenje, o katerem sem nekaj besed že napisal, velja pa omeniti prekrasno pokrajino Rheingau-Taunus, prepredeno s hribi in prekrasnimi nasadi vinske trte. Še posebej legendarna sta vzpona v »Kiedrich« in "Hammer," včasih tudi v 10% klanec.
Pravi užitek, sploh za nas, ki smo na tekaški del prišli relativno spočiti, pa je bil mali maraton. Štirje krogi po mestnem parku, mimo »Kurhausa« in po eni glavnih prometnic v mestu so bili kar prehitro za menoj. Tek med tisočimi gledalci in tudi tisočimi tekači ni prav nobenega tekmovalca pustil hladnega, vsi smo bili nabiti z emocijami in tekma res zasluži naziv – največja.
Prvi je ciljno črto pred zgodovinskim Kurhausom presenetljivo prečkal Sebastian Kienle, z odličnim časom 4:04,35. Na drugo in tretje mesto sta se uvrstila Michael Raelert 4:05,25 in Mathias Hecht 4:05,53), prvi favorit Sultan Faris Al Sultan pa je končal kot šesti. V ženski tekmi pa je pričakovano zmagala Yvonne Van Vlerken iz Nizozemske 4:42,46, pred Tiino Boman iz Finske 4:44,47 in Andreo Steinbecher iz Nemčije 4:49,27.
Slovenijo sva zastopala dva tekmovalca in sicer Tomaž Planko (M35) in Matic Romšak (M45), čeprav sta bila prijavljena tudi Janez Aljančič in Iztok Fister. Sam sem nastopil povsem neobremenjeno, saj sem se že v Švici kvalificiral za svetovno prvenstvo, kasneje pa na ironmanu Avstrije izpolnil normo še normo za svetovno prvenstvo v klasičnem ironmanu. Slednjemu sem se žal moral odpovedati, zato sem v Wiesbadnu želel predvsem potrditi rezultat iz Švice.

šprint v cilj

Plavanje spet ni bilo moja disciplina, saj sem med 300 tekmovalci v svoji kategoriji zasedel slabo 51.mesto, kljub dobrim občutkom, a je pomanjkanje treninga očitno naredilo svoje. Kar devetminutni zaostanek za najhitrejšim me je že na začetku oddaljil od prve peterice, na katero sem optimistično računal. Še slabša je bila menjava, (69.mesto) saj sem se vračal nazaj, po bidon, ki mi je padel iz nosilca. Čas kolesarjenja 2.52 je zadostoval za 20.mesto, brez problemov na zadnjem spustu pa bi bil dovolj »za rep« deseterice. Druga menjava katastrofa in 85. rezultat, poglavje zase pa je bil tek. Prvi krog sem obrnil s 23. časom, drugi krog sem imel četrti čas, tretji in četrti krog pa drugi najboljši čas med 291 triatleti, kolikor jih je tekmo končalo v moji kategoriji. Skupno tretji čas teka, deseto mesto skupaj in s časom 5.06,36 še enkrat potrditev norme za Florido. Na treh tekmah svetovne serije sem vedno izpolnil normo in občutki pred novembrskim svetovnim prvenstvom so odlični.
Tomažu pa je bila to prva tekma na tako dolgi razdalji in čeprav je na tihem želel priti do vozovnice za Florido, mu tokrat ni uspelo. Plaval je zelo solidno in tudi v kolesarjenju ni preveč zaostal, po njegovih besedah, pa se mu je tekma podrla v teku. Končal je z rezultatom 6.08,04, uvrščen v prvo polovico tekmovalcev in zadovoljen s prvo izkušnjo.
Mene pa že naslednji teden čaka tretja letošnja polovička in sicer na že domači lokaciji v avstrijskem Podersdorfu, kjer bodo iz mojega kluba TK Trisport nastopili vsaj še Miro Kregar, Grega Zore, Matjaž Balantič in Rok Vrhovnik.

Še nekaj foto utrinkov:

moja spremljevalna ekipa, Helena, Tomaž, Viki, pred opero v Frankfurtu.

pogled z 200 metrskega Main towerja na Frankfurt.

Med 3000 triatleti sva bila tudi dva Slovenca, Tomaž Planko in M.

Še zadnji Helenin objem pred začetkom…

stari, dobro si ga žgal!

Zaslužen počitek