PETNAJSTI IRONMAN ROMŠAKU PRINESEL RAZOČARANJE

Naj razložim. V letošnjem letu sem si, kot glavni cilj, zastavil izpolnitev kvalifikacijske norme za svetovno prvenstvo v polovičnem ironmanu na Floridi, saj sem se zavedal, da bom težko našel dovolj časa za kvalitetno pripravo na ironman, pa tudi sredstev, saj sta sodelovanje odpovedala dva pomembna pokrovitelja. In ko so me zgodaj spomladi iz HYPO LEASING-a povabili naj sodelujem v njihovi mednarodni ekipi na celovškem ironmanu, sem željo pokrovitelja izpolnil, zavedajoč se, da bo ta ironman pomenil predvsem trpljenje, za resen rezultat pa bo zmanjkalo nekaj deset ur treninga.

Skozi cilj

Svoj glavni cilj sem hitro izpolnil in v Švici z lahkoto osvojil normo za Florido, za Celovec pa sem se pripravljal z 12 do 15 ur tedenskega treninga in željo po rezultatu pod deset ur. To mi je na koncu tudi uspelo, (več v nadaljevanju) vendar sem bil z rezultatom 9.58,29 bolj razočaran kot ne, saj mi je v drugi polovici maratona popolnoma zmanjkalo moči. Še večje razočaranje pa sem doživel, ko me je v ponedeljek poklical prijatelj Tomaž Šink, z veselo novico da sta z Bojanom Debencem (bravo Bojči!) osvojila havajsko normo, tretji Slovenec s časom za Havaje pa sem bil jaz!!! Sranje! Prepričan sem bil, da moj čas za Havaje niti približno ne bo dovolj, na koncu pa se je izkazalo, da bi z njim osvojil tretjo od štirih vozovnic za svetovno prvenstvo. A pravila so jasna, ko te organizatorji pokličejo na podelitvi, moraš biti prisoten. V naslednjih desetih sekundah te pozovejo še enkrat in nato dobi priložnost naslednji iz starostne kategorije. Časi, ki so tekmovalcem v moji kategoriji prinesli Havaje pa so bili; 9.21,48, 9.54,14, 10.12,12 in 10.12,53. Na svojem petnajstem ironmanu, od katerih je bilo devet kvalifikacijskih, sem tako šestič osvojil havajsko kvalifikacijsko normo, a na Havajih iz objektivni razlogov nastopil le trikrat. Obljuba samemu sebi, da bom na Big Islandu tekmoval še četrtič pa ostaja in nameravam jo izpolniti.

Priprava

11. Ironman Avstrije je že del preteklosti. Svojo četrto zmago na največjih tekmovanjih je osvojil Marino Vanhoenacker, s časom 8:01:38, od Slovencev pa so s časom pod desetimi urami končali še; Tomaž Šink 9.18,05 (10.m - M35), Peter Harnold 9.20,10 (23.m – MPRO), Dejan Čičič Ocvirk 9.29,43 (14.m – M25), Alen Kralj 9.36,28 (23.m – M30) in Borut Poljanšek 9.58,12 (50.m – M35).

Tekma se je začela v nedeljo 5. julija ob 7. uri zjutraj. V vodo se nas je naenkrat pognalo 2706 tekmovalcev in tekmovalk, jaz prav s številko 2706. Dobro spočiti in polni navdušenja smo začeli s tekmo pred približno 20,000 gledalci. Prvih 1500 metrov plavanja se ni bilo kam umakniti. Plavanje v skupini je pomenilo, da smo imeli po deset plavalcev z leve in desne, spredaj in zadaj pa jih je bilo še bistveno več. In ko se dvakrat napiješ še vode, ko te tišči obleka, takrat razmišljaš le o tem, da je treba iz skupine ven, na rob, pa tudi če plavaš dvesto metrov več. Prvi obrat proti obali in drugi proti kanalu, v katerem smo plavali zadnjih osemsto metrov pa sta skupino še zgostila, tako da smo zadali in prejeli veliko nenamernih udarcev. In takrat sem se le težko prepričeval, da ironman ni zgolj trening za Florido, ampak moram resno tekmovati do konca.

Brez pomoči ne gre!

V štiri metre širokem kanalu smo plavali proti izhodu iz vode in najhitrejši je bil Avstralec Paul Ambrose, ki je končal s prvo disciplino v času 47,25, le dve sekundi pred južnoafriškim tekomvalcem Bradom Stormom. Tretji je bil Belgijec Frederik Van Lierde, najhitrejša ženska pa je bila čehinja Lucie Zelenkova, s senzacionalnim časom 47,32. Marino Vanhoenacker je iz vode prišel sedmi, vendar je že na začetku kolesarjenja stvari postavil na svoje mesto in prevzel vodstvo. Lovili so ga Bernhard Hiebl, Paul Ambrose, Frederik Van Lierde in Stephen Bayliss, vendar je Vanhoenacker odbil vse napade in končnih 180 km kolesa odpeljal v fantastičnem času 4.20,12. Na drugem mestu mu je sledil Björn Andersson (SWE), tretji po drugi disciplini je bil Anglež Stephen Bayliss. Pri ženskah je Zelenkova ohranila vodstvo do 153-ga kilometra, ko jo je prehitela Bella Bayliss.

Kje je ptiček :)

V maratonu Vanhoenackerja ni mogel ujeti nihče, sam je tekel od začetka do konca in postavil drugi najboljši čas Ironmana Austrija, po času 7.51,56, ki ga je daljnega leta 1999 dosegel Peter Reid. Na drugem mestu je končal izvrstni James Cunnama iz Južne Afrike, s časom 8.14,18, zadnjo stopničko je zadržal Bayliss, s 8.17,06. Omeniti je potrebno tudi odličnega Hrvata Dejana Patrčeviča, ki je osvojil osmo mesto in se v kategoriji profesionalcev uvrstil na Havaje. Čestitke!

"Bojišče"

Pri dekletih je Bella Bayliss končala prva, z 8.50,13, kar je drugi najboljši svetovni čas na ironmanu (neuradni svetovni record ima Sandra Wallenhorst, s časom 8:47:26, z lanskega Ironmana Austria). Sonja Tajsich se je z odličnim tekom prebila na drugo mesto, tretje je ohranila Zelenkova.

:)

In še končna misel. Žal mi je, da ne bom prvi Slovenec, ki bi v enem letu nastopil na obeh svetovnih prvenstvih, v ironmanu na Havajih in polovičnem ironmanu na Floridi, vendar časovne in finančne omejitve so bile v letošnjem letu pač prehude. Morda pa kdaj prihodnjič.

Matic