EDINEMU SLOVENCU NA TEKMI »SLOT« ZA SVETOVNO PRVENSTVO

Ker je bilo v moji kategoriji prijavljenih kar 280 tekmovalcev, na razpolago pa »velikih« osem mest, sem bil v uspeh skoraj prepričan, vse do zadnjih prebiranj vremenskih napovedi, ki so v petek še napovedovali lepo vreme, v soboto plohe in nevihte, v nedeljo pa »hud dež.« In če na tekmah, kot je ironman kaj sovražim, potem j to dež in mokra cesta, sploh na progah, kot je bila v Raperswillu. Ogled proge v petek je namreč pokazal njen pravi značaj. Prvih deset kilometrov smo kolesarili po ravnini, ob jezeru, kjer sem izračunal povprečno hitrost med 40-45km/h, potem pa smo se v naslednjih desetih kilometrih s nadmorske višine 408 povzpeli po »Čarovničinem klancu in drugem, ki so ga poimenovali »Zver« na skoraj 750 metrov. Klanca sta imela v nekaterih odsekih tudi naklon 15% in več. Sledilo je 15 kilometrov dokaj zahtevnega spusta, z nekaj krajšimi klanci in vrnitev po ravnini, do obrata v drugi krog.
In res smo se v soboto že prebudili v deževno jutro, tako da je dopoldne minilo v pripravljanju opreme in zadnjem servisiranju kolesa, po »brifingu«, kjer smo prejeli zadnje napotke pred dirko, in oddaji kolesa ter čelade v menjalni prostor, pa se odpeljali na izlet proti Zurichu, od katerega pa nismo imeli nič, saj smo najprej naleteli na »gejevsko parado«, zaradi katere je bil blokiran promet po centru mesta, potem pa nas je močan naliv nagnal nazaj v avtomobil in dež nas je pral vse do hotela. Stanovali smo v mestecu Hurden, le streljaj oddaljenem od štarta, do katerega smo vsako jutro tekli, po kilometer dolgem razglednem, lesenem mostu, ki se je vil nad jezerom. Res fantastična podlaga za tek.

Večer je minil v tolažilnih besedah mojih spremljevalcev, ki verjetno tudi sami niso verjeli v izboljšanje vremena, ki sem si ga tako želel, saj niti ena od »mojih« ironman tekem še ni potekala v slabem vremenu. Ponoči sem vstal, dvakrat ali trikrat in skozi balkonska vrata ogledoval težke oblake, ki so se podili po nebu. Deževalo ni. Niti zjutraj, ko sem oddajal še zadnjo opremo za tek in kolesarjenje v menjalni prostor. In ker je veter gnal oblake proti Lihtenštajnu in naprej proti Avstriji, se je tudi meni jasnil obraz. Tako so v lepem vremenu prvi štartali profesionalci ob 8,55, nato vse druge skupine, ob 9,40 še moja in ob 10,00 vsa dekleta.
Heleni, Viki in Tomažu sem že pri zajtrku napovedal rezultat in sicer:

TEKMA!!!
PLAVANJE
Plavali smo v vodi, ogreti ali ohlajeni na 16,2 stopinje celzija in kljub nizki temperaturi sem bil prepričan da bom svoja dva kilometra »odbrcal« v času 30 okrog minut. Plavati je bilo užitek, kljub dopoldanskim sončnim žarkom, ki so nam sijali naravnost v oči in nas sem in tja, pognali iz smeri. In ko smo v manjši skupini, tik pred ciljem, zaradi nepravilno postavljenega čolna, še enkrat zaplavali iz smeri, sem sam pri sebi že razmišljal, da 30 minut najbrž ne bo dovolj. Res ni bilo in čas plavanja 33,25' je bil zame kar malo razočaranje, saj sem prav plavanju letos posvetil več časa in redno plaval trikrat tedensko. Tudi 37.mesto po plavanju je bilo vse prej kot spodbudno.

KOLESARJENJE
Menjava je bila tako, tako, med tekom po preprogi, proti mestu kjer smo lahko pričeli s kolesarjenjem, pa mi je iz zadnjega nosilca padla še steklenica z geli in soljo. A se nisem ustavljal, saj sem vedel da bom na vseh okrepčevalnih postajah dobil zadosti energijskih napitkov in banan. Ker sem prvič na ironmanu načrtno pustil doma merilec srčnega utripa in uporabljal le GARMINOVE satelitske podatke o razdaljah, povprečni hitrosti in porabljenem času, sem imel dobro kontrolo nad hitrostjo kolesarjenja.

Prvi krog sem tako kolesaril predvidenih 77 minut, z maksimalno hitrostjo 74,7km/h, še vedno pa sem bil preveč previden na spustih, ki so se večinoma vili skozi gozdove, po še mokri cesti. Moja lanska padca na duatlonu v Kamniku in na treningu pod Šmarno goro sta namreč še kako živa, zato nisem tvegal preveč; najbrž sem tvegal premalo. Klub temu pa sem že po prvem krogu kolesa napredoval kar na 22.mesto. Tudi drugi krog kolesa sem prevozil v predvidenem času, brez enega zapleta na progi, če odštejem, preveč vneto čarovnico, ki me je na Čarovničinem klancu vneto lopnila z metlo po hrbtu in ni manjkalo dosti, da bi se od presenečenja, na najbolj strmem delu klanca, zvrnil na asfalt. Je pa 1.20' v drugem krogu pomenila izboljšanje rezultata le za dve mesti.

TEK
Menjava spet bolj počasna, kot hitra, saj sem v žepe tlačil nepotrebne gele, ki sem jih vse, do zadnjega tudi prinesel v cilj. Med tekom sem se namreč nalival z juho, jo kombiniral z Red bullom, vmes pil izotonične napitke pa vodo, spet juho in zadnjih deset kilometrov še koka kolo. Zato sem vesel, da je želodčna slabost prišla v cilj kasneje kot jaz.
Med tekom so moji spremljevalci poskušali ugotoviti vrstni red v moji skupini in Tomaž mi je že po nekaj kilometrih signaliziral, da se sem že v deseterici in da se bližam najboljšim. To mi je dalo dodatnih moči in prvih deset in pol kilometra sem s precejšnjo lahkoto pretekel v 45-ih minutah. V resnici pa sem s petim časom prvega kroga napredoval le na 14.mesto.

Smo pa v obeh krogih zavili tudi v samo mestno središče, kjer smo se po 65 stopnicah povzpeli do glavne mestne cerkve, organizatorji pa so to pot poimenovali »Stairways to heaven«. In ker nas je med vzpenjanjem pozdravljalo tudi več tisoč navdušenih gledalcev, smo se res počutili, kot v nebesih. A žal, se je v naslednjih kilometrih za mnoge začel pekel, saj so številni, ki sem jih prehiteval, hodili, nekateri se opotekali, tretji praznili vsebino želodcev v obcestna grmičevja, četrti pa tekli, tekli proti cilju, upajoč, da bo dovolj. Med njimi sem bil tudi sam in zadnji krog zaključil v spodobnih 47 minutah kar je zadostovalo za končno deseto mesto, med 225 uvrščenimi tekmovalci.

RAZGLASITEV
Ker mi je lani uvrstitev na SP, v Avstriji ušla za eno samo mesto tudi letos nisem bil prepričan, da bom med osmimi kvalifikanti. A je bila skrb odveč, saj sem se kot četrti v svoji starostni skupini in tretji Slovenec letos, za Antonom Škrlepom in Dejanom Ocvirkom, uvrstil na novembrsko svetovno prvenstvo, ki bo na Floridi, v mestu Clearwater. Čas je bil sicer za nekaj minut slabši od napovedanega, a še vseeno zelo blizu in zanj mi je čestital tudi Hannes Blaschke.

http://www.hannes-hawaii-tours.de.klarekoepfe.virtualhosts.de/Home.29.0.html?&L=0

Za konec pa še kratek posnetek, sicer lanske tekme, ki si ga lahko ogledate na spodnji povezavi. Verjamem da vas bo navdušil, saj boste videli, da polovičko lahko konča vsak, v katerem je kaj športnega duha, ima nekaj ur tedensko časa za trening in veeeeliko volje.

In prav za vas bom v enem od prihodnjih prispevkov opisal, kako se tehnično pripraviti na tekmo, kot je polovični ironman, kaj potrebujete od opreme, koliko dni prej je dobro priti na kraj tekmovanja in kakšen program vas čaka zadnja dva dneva, pred samim štartom. Verjamem, da bom komu olajšal njegov prvi nastop na IRONMAN tekmovanju, sam pa se bom počasi pričel pripravljati na Ironman v Celovcu, katerega pa ne bom »oddirkal na polno«, saj me v avgustu čakata še polovički v Wiesbadnu in Podersdorfu, novembra pa svetovno prvenstvo. Naporno, a se da zdržati, če se bom le izognil poškodbam. Hvala pokroviteljem, ki jih najdete med povezavami, še posebna zahvala pa ženi ter prijateljema, ki so me spodbujali na tekmi.

Matic Romšak