Triatlonski "Sveti gral"

Če je za krščanstvo večna, neodkrita skrivnost vitezov templarjev - Sveti gral, ki naj bi bil po eni od legend posoda s Kristusovo krvjo, tako svetovni triatlonci skrivnost svojega uspeha ali zgolj obstoja iščejo v preizkušanju skrajnih meja telesa in duha. Vsak uvrščeni zasleduje svoj osebni cilj, na progi se srečuje s 1800 različnimi usodami. 350 profesionalcev se žene za zmago, denarnimi nagradami in za uvrstitev v »magičnih sto,« drugim je cilj dokončati v desetih urah, tretjim v še tekmovalnih dvanajstih urah, nekateri tekmujejo sami s seboj, so pa tudi tisti, ki želijo zgolj preživeti, dokončati tekmo in si dokazati…, da zmorejo, da lahko. In vsak, ki konča ironmana v predvidenem času 17 ur, je zmagovalec. Leta 2005 je v svojem drugem poskusu prvič dokončala havajski ironman Sarah Reinertsen, ženska z amputirano nogo, že tretjič je na njem nastopil belgijski triatlonec Mark Herrenmans, paraplegik od prometne nesreče na Lanzarotih, kjer je začenjal svojo uspešno profesionalno kariero; tekmo je dokončal osemdesetletnik, že enaintridesetič je na ironmanu nastopil slovenski rekorder dr. France Cokan, tekmo pa je prvič v zgodovini dokončal tudi triatlet, z amputiranima nogama, Scott Rigsby. Izsanjal je svoje sanje in vesel sem, da sem bil del njegove zgodbe, ko sem tretjič tekmoval na svetovnem prvenstvu v IRONMANU, česar si, zaradi okvarjenega meniskusa, nisem zamišljal niti v sanjah. A medicina dela čudeže. Človeska volja tudi, in to kar nas zmore peščica, zmore še marsikdo. In verjemite, splača se. Občutki, ki človeka preplavijo na havajskem ironmanu so nepopisljivi, pričakovanja in tekma ga napolnijo z energijo in notranjim zadovoljstvom, ki potem kar traja, traja… In če si česa kot športnik še želim, si želim še enkrat videti Big Island, še enkrat začutiti napetost, ki polni otok, tekmovalce, navijače in običajne turiste. Zadnje ure pred tekmo vse brni, iz mišic tekmovalcev napetost kar sika, in z nami diha, deli naša pričakovanja in nervozo tudi več sto milijonov gledalcev po vsem svetu. Občutki, ko se zjutraj v Pacifiku, ob pesmi domorodcev in topovskem strelu poženemo na 227 km dolgo tekmo so euforični. Meni tako dragi, da bi še ene Havaje, danes zamenjal za vse tekme, ki so mi še ostale... V tistem trenutku smo kralji sveta.

Morski psi v zalivu
Organizacija svetovnega prvenstva je bila, kot vedno, odlična. Za tekmovalce je skrbelo več kot 3000 prostovoljcev iz vseh Združenih držav, med katerimi je bilo tudi 30 maserjev, ki so nam bili zadnji teden ves čas na voljo na obali pred hotelom Kralj Kamehameha. V bližnjem Kailua zalivu je bilo namreč dovoljeno trenirati po uradni progi. In že prve dni so nas organizatorji prijazno opozorili, naj po progi ne plavamo sami, ne pred šesto uro zjutraj in ne po šesti zvečer, ko lahko v zaliv, v času hranjenja, zaidejo tudi morski psi. Zato smo se med seboj večkrat šalili, da morskim psom ni za žilasta in mišičasta telesa, če pa že, nas bodo pa maserji na obali pokrpali ali vsaj zmasirali.

Havaji – ko je dan noč in ko so razmere na progi kaotične
Prvi dnevi na Big Islandu vedno minevajo v prilagajanju na temperature okrog 30 stopinj in 90 odstotno vlago ter 12-urno časovno razliko. Sam sem večkrat zamenjal dan za noč, fizično ugašal že v zgodnjih popoldanskih urah, zbujal pa se ob treh zjutraj in do prvih sončnih žarkov strmel v strop - kot živ mrlič. A to je k sreči trajalo le nekaj dni, telo se je privadilo vlagi in vročini in zadnji treningi so minevali brez nepotrebnih presenečenj. Ugibali pa smo, kakšne bodo razmere na progi, saj nas je en dan “veter podiral s koles”, naslednji dan je sonce segrelo cesto po črnih lavinih poljih na več kot 60 stopinj, tako da so nas ves čas opozarjali, naj zaradi slabe prilagodljivosti človeškega telesa na “peklenske razmere” uživamo dovolj tekočine, soli in magnezija ter se tako izognemo dehidraciji, sončim opeklinam pa s kremo, z zaščitnim fakorjem 50.

Tekma – valovi, veter, vlaga in vročina
Opremo za tekmo smo oddali v petek popoldne, in sicer kolo, čevlje in čelado v kolesarske bokse, drugo kolesarsko opremo v eno in tekaško v drugo vrečo, ki so jih prostovoljci razvrstili na določene prostore, po štartnih številkah. Zadnji večer je nad mesto legel mir in morda smo bili med zadnjimi, ki smo si še privoščili večerni sprehod po mestu, v katerem se je vse ustavilo. Luči v hotelih so ugasnile že s prvim mrakom in tišino so motili le spokojni morski valovi, ki jih je ocean valil na obalo.
Noč je minila prehitro, globokega spanca ni in ni hotelo biti in dirko sem kar nekajkrat odpeljal v nemirnem polsnu. Vstajanje ob štirih zjutraj ni bilo stresno in po lahkem zajtrku smo se vsi štirje napotili proti štartu. Tisočosemsto in več športnikov in najmanj še toliko spremljevalcev se je v jutranjem polmraku zgrinjalo po ulici Alii Drive v mesto, ki je že v polnosti pričakovalo to največjo svetovno triatlonsko tekmo. Skoraj brez besed smo prešli označevanje s štartnimi številkami, zadnjič preverili in dopolnili svoja kolesa ter se po šesti uri začeli zbirati na štartnem mestu, v zalivu. Zadnje pol ure je za razbitje napetosti in treme vsak počel kaj drugega, od ogrevanja, pogovarjanja s seboj, meditiranja ali zgolj strmenja tja daleč na morje, kjer se je, komaj opazna, pozibavala ladja, ki je pomenila polovico plavalne proge. Še zadnji pozdravi, poljubi in stisk mišice za srečo, potem pa v vodo, ki je bila topla, mračna in precej razburkana.
Ob poku topa, plesu havajskih hula plesalk in ameriški himni sem, v prvih vrstah, potegnil proti odprtemu morju. Prostora je bilo v vodi kar precej, le poiskati ga je bilo treba. A sem se že po prvih preplavanih metrih znašel v klobčiču teles, ki so s silnimi zamahi plavali preko mene, mimo men in pod mano, zadajajoč mi udarce z rokami in nogami, tudi v glavo. In vedno, ko popravljaš očala, z nogami bingljajoč v globino, te dohitevajo novi plavalci, se zaletavajo vate in preklinjajo vse, ki ne plavajo v polnem tempu. Enako se nad »ovirami na progi« že čez nekaj minut razburjam sam. A vse poteka brez slabe volje. Prve minute plavanja sem popil toliko morske vode, da sem zagotovo zadostil vsem potrebam po natriju (beri - soli) tudi v nadaljevanju dirke, ko so se na nas zlivali valovi, tokovi pa nas nosili iz prave smeri. Črvičenje in napenjanje me je spremljalo vso drugo polovico plavanja, do izhoda iz vode in nepredvidenega ovinka pred kolesarjenjem. Kolesarili smo iz mesta Kona, mimo letališča do mesta Havi in nazaj. Kolesaril sem v enakomernem tempu in 180 kilometrov, ob treh ustavljanjih, prevozil v petih urah in pol. Med tem časom sem popil več kot 11 litrov tekočine, s preko 600 grami sladkorja in 12 grami soli. Trde hrane se navadno izogibam, saj jo želodec pri največjem naporu težko prebavi.

Menjava in kalvarija na teku
Zadnji kilometri kolesarjenja so minili ob bučnem navijanju in razmišljanju, kako naj se lotim maratona. Začel sem hitro, čeprav sem se zavedal, da moj želodec gelov in drugih koncentriranih ogljikovih hidratov že dolgo ne prenese več. Tudi sonce je iz zenita peklo naravnost na glavo, da pa je bil občutek še bliže hoji po žerjavici, sem v enem od obcestnih WC-jev pozabil kapo. Za ohladitev telesa sem se tako na vsaki okrepčevalni postaji, ki so bile postavljene na miljo, polival z mrzlo vodo po glavi, ki je tekla po telesu in v tekalne copate. Te so postajale vse bolj mokre in pojavili so se prvi žulji, ki niso zmotili mojega tempa. Kmalu pa sem začutil pomanjkanje treninga v zadnjih mesecih, ko zaradi službenih obveznosti in slabega vremena nisem naredil daljšega treninga od petih ur. Že po dvajsetih kilometrih so začele noge postajati vse bolj trde, poleg prebavnih težav pa se me je lotil še glavobol, zaradi mravljincev po telesu sem vedel, da sem že v fazi dehidracije. A kaj, ko želodec ni sprejemal ničesar več, razen vode in juhe, ki sem jo na zadnjih kilometrih okusno mešal s koka kolo. Ker pa nas je zadnje kilometre nosila tudi publika, ki je spodbujala, navijala, se veselila in trpela z nami, sem še enkrat pospešil in zanemarjajoč boleče telo, prečkal cilj.
Še enkrat pa se je izkazalo, da improvizacija na ironmanu povzroči težave. Pri porabi 1000 kcal in več na uro je težko ali pa skoraj nemogoče toliko jesti in piti, da bi bilo enegije ves čas dovolj. In ko se ti že vse skupaj upre, je še toliko težje. Voda te sicer ohladi in prepreči dehidracijo, mišice pa zahtevajo oljikove hidrate, pa tudi če jo dobe preko sparjene kole.
Spet cvetijo rožice
Pa je za nami. Ironman za svetovno prvenstvo. Solze, strah, razburjenje, nervoza, sreča, vsa ta razpoloženja so švigala skozi naša telesa zadnje dni. In sedaj je konec. Zase lahko rečem, da sem bil po dirki čisto izpraznjen, tako telesno kot duševno. Prihod v cilj je bil nekako samoumeven, norega veselja ni bilo od nikoder. Morda tudi zato, ker sem v drugi polovici maratona ugotovil, da me bo napaka zaradi pozabljenih solnih tablet (pozabil sem jih na kolesu) drago stala. Tempo teka je v drugi polovici maratona padal iz kilometra v kilometer, jaz pa sem se jezil sam nase. Po prihodu v cilj, kljub temu z mojim najboljšim havajskim rezultatom, pa spet znana slabost in bruhanje, ki so ju tokrat spremljali še mravljinci po vsem telesu (pomanjkanje natrija in elektrolitov najbrž). A prijazno medicinsko osebje me je z infuzijo hitro postavilo pokonci. Spet cvetijo rožice.

Plusi in minusi v ironmanu
Ko sem prvič okusil čar triatlona, športa, ki v sebi združuje tri prvobitne športne discipline, sem posvojil ta šport. Dogaja se predvsem poleti, v meni ljubi sončni vročini, vedno smo povezani z vodo, in če je ta morska, še toliko bolj uživam. In uživam tudi v izzivu dirke same; v naprezanju vsake mišice na telesu, v prelivanju potu in neskončnih prekolesarjenih in pretečenih kilometrih, ugotavljajoč, koliko moči je še ostalo za zadnje pospeševanje pred prihodom v cilj. In ker narava sili nas, starejše tekmovalce, v vzdržljivostne, večurne discipline, mlajše pa v krajše, hitrejše in eksplozivnejše, je bila naravna odločitev za Ironman triatlon.
Včasih me vprašajo, čemu to počnemo? Zakaj plavamo, kolesarimo in tečemo devet, deset in tudi sedemnajst ur, včasih do popolne izčrpanosti. Odgovor je sila preprost. V vsaki stvari, ki jo človek počne, išče tudi druge razsežnosti življenja; užitek meša s trpljenjem. In če v trdem delu najde več pozitivnih lastnosti, če večkrat uživa, kot trpi, to pač počne. Je pa triatlon tudi način življenja in ventil, skozi katerega izpuščamo negativne vibracije in kompenziramo strese iz poslovnega življenja. Nenazadnje pa vpliva tudi na dobro počutje, saj se pri vseh treh športih premikamo v premi črti, in ne obremenjujemo sklepov in vezi z nenaravnimi gibi. In zato tisti, ki enkrat poskusi, v tem športu tudi ostane.
Ironman - užitek ali trpljenje?

Dajmo, poiščimo odgovor na to, nikoli do konca odgovorjeno vprašanje? Ko odplavaš štiri kilometre in se v prvi uri kolesarjenja odpočiješ od stresa, ki se mu reče »pretepanje v vodi«, začneš uživati v vožnji in pomalem razmišljati, kdaj se bodo začele prve bolečine. Nekje po štirih urah kolesarjenja začne moč počasi odtekati iz telesa, prave svežine ni več, rit je oguljena in peče, glava pa razbeljena od sončnih žarkov in potu, ki se zliva po čelu. A še naprej vrtimo pedala in štejemo zadnje kilometre, ki se vedno zdijo še enkrat daljši. Takrat razmišljaš le o želji, da bi sestopil s kolesa pretegnil noge in hrbet, pa čeprav le za minuto, pa čeprav zaradi počene gume… Tako se izteče 180km kolesarjenja. Menjava opreme, nanašanje sončne kreme in žlampanje tekočine v menjalnem prostoru upočasni utrip in noge naredi še bolj trde. Na maraton se zaženeš z »drugimi nogami«, prve kilometre jih sploh ne čutiš, kasneje čutiš še vse kaj drugega, boleča kolena, razboleli hrbet in zakrčen vrat od kolesa, koraki so vse težji in manj kontrolirano padajo na asfaltno podlago. Telo peče in le še ledene kocke v kapi malček hladijo pordelo kožo. Želodec ne prenaša več ničesar, mišice pa zahtevajo hrano. Takrat trpiš in se sprašuješ, čemu to počnem? Ali zaradi sadomazohizma, prismojenosti, gre za poseben užitek v trpljenju ali zgolj zato, ker sem IRONMAN? Vsega pomalo, užitek in trpljenje na tehtnici odločitve še zdaleč nista izenačena, na svoj malček čudaški način uživamo v vsakem trenutku dirke, uživamo v trenutku samopotrditve, uživamo v dejstvu, da na progi nismo sami, da smo “The world’s best”, in nenazadnje, da se večino dni v letu, v svojem telesu zelo dobro počutimo.
Matic Romšak