Ironman Podersdorf

ROMŠAK »VICE PRVAK AVSTRIJE«

Kamniški Ironman Matic Romšak dokončal svoj deseti Ironman na skupnem 13.mestu – čas 9,05 je Romšakov osebni in obenem najboljši slovenski rezultat v vseh veteranskih kategorijah – zmagovalec Swoboda, pred Fruhwirtom (oba Aut) ter Mollerjem (Danska)

Na odprtem državnem prvenstvu Avstrije v Potersdorfu je 26.avgusta med več kot 300 triatleti nastopilo tudi pet Slovencev. -->

Po petkovih nalivih, ki sta jih spremljala tudi veter in nizke temperature, se je sobotno jutro prebudilo v prijaznejšem vremenu, ki je, kljub vetrovnim sunkom, obetalo dobre rezultate.

A plavanje v tem ogromnem jezeru kljub pričakovanjem ni prineslo najboljših rezultatov, saj je najboljši plavalec Alex Fruhwirth za slabe štiri kilometre potreboval več kot 53minut, štirinajst minut za njim, pa je na 46.mestu iz vode prišel Romšak, ki je po tekmi takole strnil vtise s plavanja: »Morda sem pričakoval kakšno minuto ali dve boljši rezultat, ki pa se ga na zunanjem robu skupine ni dalo doseči. Sem se pa izognil pretepanju v vodi in odplaval zelo mirne štiri kilometre, če odštejem valove, ki so v drugem krogu postali že prav moteči. Je pa zanimivo, da zaradi plitve vode, tudi kilometer od obale lahko z nogami dosežeš tla ter se odpočiješ za sekundo ali dve.«

Zanimivo je bilo tudi kolesarjenje, saj so tekmovalci na 180-ih kilometrih proge prevozili zgolj skromnih 400 višinskih metrov, kar je več kot 2000metrov manj, kot prevozijo na kanarskem otoku Lanzarote. Tako so najboljši štiri kroge v trikotniku med mesti Podersdorf, Apetlon in Ilmitz prevozili v manj kot petih urah, poglavje zase je bil kasnejši zmagovalec Georg Swoboda, ki je potreboval zgolj 4ure in 21minut, odličen pa je bil tudi Romšak, ki je v solo vožnji s časom 4.41 vozil s povprečno hitrostjo 39km/h. Njegovi vtisi: »Proga sama mi je bila všeč, saj ni imela vzponov, niti preostrih ovinkov, so nam pa vožnjo grenili kolesarji, ki niso upoštevali mednarodnih pravil o prepovedani vožnji v zavetrju in medsebojni desetmetrski razdalji. Nekakšno nepisano pravilo, ki se ga na tekmah svetovne serije držimo je, da ob prehitevanju tekmovalec prehiti celotno kolono in se postavi na čelo, tokrat pa so številni prehiteli zgolj tekmovalca ali dva in tako nenadno zmanjševali razdaljo med kolesarji, kar so sodniki na motorjih seveda kaznovali s črnimi kartoni. Tudi sam sem se enkrat znašel v skupini, ki jo je sodnik zaustavil za nekaj sekund, po pravilu »stop and go,« zato sem nadaljevanju raje vozil na čelu skupine ali pa sam.«

Zadnja disciplina je bila maratonski tek, ki je potekal po ravnini, nekaj sto metrov stran od obale Nežiderskega jezera. Štirje krogi po 10,5km so tekmovalcem omogočali, da so pravilno razporedili moči in kljub večinski makadamski podlagi dosegli dobre rezultate, če je seveda v mišicah ostalo še kaj moči. Romšak je po kolesarjenju napredoval na 28.mesto in kot dober tekač je že v prvih kilometrih maratona pričel še izboljševati uvrstitev. »Kljub res hitremu kolesarjenju sem prvo polovico maratona pretekel z neverjetno lahkoto, v času 1.31', potem pa so se »končno« začele pojavljati težave, zaradi katerih je ironman triatlon celo bolj preizkušnja duha, kot telesa. Mišice so hotele energijo, želodec pa ni sprejemal več nobenih koncentriranih ogljikovih hidratov. Ker je tudi sonce vedno bolj peklo, sem se na vsaki okrepčevalni postaji, ki so bile postavljene ob progi, polival z mrzlo vodo po glavi, ki je tekla po telesu in v tekalne copate. Te so postajale vse bolj mokre in pojavili so se prvi žulji, ki niso zmotili mojega tempa, pač pa ga je že operirani meniskus v desnem kolenu, ki se je pričel oglašati in v zadnjih kilometrih sem imel občutek, da tečem z iglo v kolenu. Ker pa nas je zadnje kilometre nosila tudi publika, ki je spodbujala, navijala, se veselila in trpela z nami, smo iz sebe iztisnili »še nekaj več« in končal sem z osebnim rekordom na 13.mestu, skoraj kot avstrijski veteranski državni prvak.«

Slovenci v sam vrh niso mogli poseči, saj je bil ta rezerviran za profesionalne tekmovalce, med katerimi so prevladovali Avstrijci, med deseterico pa najdemo še Danca, Čeha, Slovaka, Nemca in Španca.

Romšaka smo povprašali še, kakšna je bila pot do rezultata 9,05, ki je po naših informacijah tudi najboljši slovenski rezultat tekmovalca, ki je že presegel štirideset let.

»V letošnjem letu sem količinsko treniral precej manj, kot leto prej, so bili pa skoraj vsi treningi opravljeni na anaerobnem pragu. To pomeni, da je bila včasih povprečna hitrost kolesarskega treninga tudi 38km/h. Veliko sem delal tudi menjav in sicer takoj po kolesarskem opravil še tekaški trening, tako da na tekmi nisem imel nobenih težav, pri prehodu v zadnjo disciplino. In če omenim še izredno hitro kronometrsko kolo, ki mi ga je posodil priznani kolesarski strokovnjak Gorazd Penko ter leto brez poškodb, je to približni recept za uspešni nastop.