Pred tekmo…
Vsak od treh končanih ironmanov na kanarskih otokih me je naučil nekaj novega; da se improviziranje ne izplača, da je plavanje bolje pričeti nekje v sredini, da je na začetku maratonskega teka potrebno biti relativno spočit in da moraš za izpolnitev kvalifikacijske norme za svetovno prvenstvo imeti tudi nekaj sreče.
Kljub številnim izkušnjam, dobri pripravljenosti in počutju pa zadnji dnevi pred tekmo niso minevali v pretirano optimističnem vzdušju. Veter je pihal kot nor in lažji tekmovalci smo se na zadnjih treningih, po precej ovinkastih in slabo asfaltiranih cestah, borili predvsem s sunki vetra, ki so nas rušili v obcestne kanale. In takrat sem razmišljal samo - kako preživeti na spustih, kjer po neravnem asfaltu kolo »leti« 70 in več kilometrov na uro, v bok pa te zadevajo sunki vetra.
Tudi konkurenca je bila letos huda kot še nikoli, saj se nas je v moji kategoriji, za zgolj devet mest, potegovalo kar 224 tekmovalcev. Zato sem zastavljene cilje rahlo »revidiral« in si kot prvi cilj postavil rezultat, ki ne bo slabši od 10.45'. O odstopu na svojem enajstem ironmanu nisem razmišljal.

Muke hrvaškega tekmovalca na plavanju
Sobota je po nekajdnevnem raziskovanju otoka prišla kar prehitro. Prva ura je zazvonila ob 4.45', druga pet minut kasneje, jaz pa sem bil že vsaj pol ure prej buden kot čuk in v mislih še enkrat, najbrž že stotič, plaval po progi, kolesaril po že znanih hribih in dolinah ter tekel, tekel, tekel…
Po zajtrku, ki so ga, kot vedno, sestavljali kosmiči z jogurtom, oblačenju v plavalno obleko, nameščanjem čipa za merjenje časa in zadnjem preverjanju vreč z opremo, smo se tekmovalci in spremljevalci pričeli zgrinjati proti »Playi Grande«, kjer so bila na morski obali postavljena štartna vrata. Kljub temu da nas je bilo na štartu pet Slovencev, sva se srečala in si zaželela srečo le s hrvaškim sotekmovalcem Sinišo Trajbarom.
Atlantik je bil nekaj minut pred sedmo še zavit v črnino, hladen in nemiren, prej razburkan. Razmišljal sem, da se bom najlažje izognil pretepanju v vodi, če se postavim proti sredini, v trideseto, štirideseto vrsto. Napaka. Točno ob sedmi uri smo se zagnali proti morju in minilo je 40 sekund, preden sem sploh stopil v vodo. O plavanju v prvem krogu kaj pretirano lepega ne morem povedati, saj smo se mlatili kot ob demonstracijah v Franciji. V vodi nas je bilo skoraj 1100, prva označevalna boja, ob kateri smo obrnili za 90 stopinj, pa zgolj 150 metrov od obale. Naenkrat nas je bilo ob njej vsaj 200 plavalcev in res je pravi čudež, da se ob potapljanju in udarcih ter goltanju slane vode v takšni množici nihče ne utopi. Sam sem v nekem trenutku začutil, da mi skozi neoprensko obleko vdira voda in misel, da mi je obleko nekdo prebodel z nohti, se je ob popoldanskem pregledu le te izkazala za utemeljeno.
Vrsta se je počasi le raztegnila in drugi krog sem plaval še hitreje, prav z užitkom, vedoč, da me v naslednjih devetih urah podobnega uživanja ne čaka prav veliko. Po dobri uri plavanja sem ob prvi okrepitvi sedal na kolo in razmišljal, kako so boj z Atlantikom končali prijatelji, Damjan, Franci, Branko, Nino in Siniša. Vsi so izplavali, Siniša pa mi je naslednji dan dejal, da si kaj takšnega ni mogel zamisliti niti v najhujših morah. Po številnih udarcih in popiti slani vodi je v vodi dvakrat bruhal, plavanje v slabih dveh urah tudi dokončal, potem pa pretresen, z razdraženim želodcem obsedel na obali. In to tekmovalec, ki je končal že pet ironmanov.

Noro kolesarjenje
Kilometri na kolesu so kar leteli, deset, trideset, šestdeset, vetra pa le za vzorec in še ta v glavnem v hrbet. Ko smo se peljali skozi vulkanski park Timanfaya, kjer so nas s kamelje steze sumljivo opazovale enogrbe kamele, je pričelo celo deževati, nad nebom pa so se zgrinjali črni oblaki, ki so naslednjo uro zakrivali nebo in mirili veter. Pred vzponi na Hario in Mirador del Rio je bila povprečna hitrost kolesarjenja kar 35km/h, počutje pa odlično. In potem se je začelo, oblaki so se razkadili, veter se je okrepil, nas pa je čakalo še zadnjih 60km vožnje v veter. In ponovila se je že znana zgodba, peti ali šesti energijski gel je iz mojega želodca zletel v obcestni grm, elektrolitski napitki in banane pa niso dajale dovolj energije za hitro nadaljevanje. Hitrost kolesarjenja je padala, zadnjica vedno bolj pekla in zadnji kilometri so se mi zdeli vsaj dvakrat daljši. Kljub vsemu je čas kolesarjenja 5.50' še vzbujal upanje na izpolnitev kvalifikacijske norme.

Organizator je podaljšal maraton – halo!
Maratonski tek je bil tudi letos sestavljen iz štirih krogov po dobrih 10 kilometrov, le da so organizatorji na vsak krog dodali, iz samo njim znanih razlogov, še nekaj sto metrov dolg ovinek. Tako so bili maratonski časi neverjetno slabi, saj sta le dva tekmovalca maraton zmogla pod tremi urami. Sam sem v vročini okrog 30 stopinj začel sorazmerno počasi, tudi zaradi krčev, ki jih je povzročilo hudo potenje ter pomanjkanje soli in magnezija. Precej hitreje, kot pet minut za kilometer, se tudi ni dalo, saj so bolela kolena, v mišicah ni bilo več ogljikovih hidratov in zadnje kilometre sem tekel le še na »hlape.« A vseeno zmogel dovolj moči, da sem belgijskega sotekmovalca prehitel v zadnjih metrih, in kot se je kasneje izkazalo, za rep še ujel eno do šestdesetih vozovnic za Havaje.

Sreča spremlja pogumne
Od Slovencev je na teku odstopil še Nino Cokan, drugi štirje smo dokončali, z normo za Havaje še Franci Šilc, Damijanu Kromarju je kljub odličnemu kolesarjenju zmanjkalo nekaj minut, Branko Kodelja pa je bil zadovoljen s prvim končanim ironmanom.

Končni čas 10.43,22' je bil pričakovan, dokončal sem enajsti ironman in se že tretjič uvrstil na svetovno prvenstvo, s čimer se ne more pohvaliti ravno veliko Slovencev, čeprav priznam, tokrat tudi s pomočjo sreče.
In ker me letos ponovno čakata še kar dva ironmana, lahko le upam, da se bo športno leto izteklo tako, kot se je začelo, z dobrimi rezultati in brez poškodb.