V PODERSDORFU SE JE VREME ZAROTILO PROTI TEKMOVALCEM

Za menoj je tudi štirinajsta tekma na ironman razdalji, zagotovo ena od težjih v moji tekmovalni karieri. Tekmovalni pogoji so bili daleč od idealnih. Celotna tekma sicer poteka v panonski ravnini, ki pa se v močnem vetru zdi, kot najbolj zaguljen klanec. Veter ni popuščal niti na teku, plavanje pa je bilo sploh na meji regularnosti. Valovi so nas zalivali z vseh strani, tako da se označevalne boje skoraj niso videle. Moje občutke gotovo dele vsi sotekmovalci, saj so bili pogoji za vse enaki. Po tekmi mi je, tokrat drugouvrščeni Alex Fruhwirth dejal, da je bilo letošnji ironman svetovne serije v Celovcu precej lažje dokončati. O tem govore tudi njegovi rezultati.

stopničke

Ko smo se v četrtek peljali mimo Gradca na Gradiščansko in smo si v prekrasnem sončnem vremenu v Železnovem (Eisenstadt-u) ogledali še mestno središče ter Haydnovo cerkev z mavzolejem, sem si želel le, da bi vreme trajalo, vsaj do sobote popoldne. Do cilja, ob Nežiderskem jezeru smo si ogledovali še brezhibno urejene ravninske vinograde, v katerih raste grozdje za najboljša svetovna predikatna vina in občudovali množice različnih ptic, ki imajo v rezervatih ob jezeru in drugih mokriščih idealne življenjske pogoje.

Popoldne smo se na obalah jezera nastavili soncu, s sotekmovalcem Janezom Aljančičem pa sva nekaj sto metrov tudi odplavala v jezeru. V petek sva v aerobnem območju še kolesarila 30 kilometrov in pripravila vso potrebno opremo. Veter se je sicer do popoldneva močno okrepil, a tolažili so nas avstrijski gostitelji, češ, vremenska napoved za jutri je odlična, skoraj brezvetrje. A izkazalo se je, da Avstrijcem le ne gre vsega verjeti, saj sem že ob nočnem preverjanju vremena spoznal, da se bo panonski veter kvečjemu še okrepil, nikakor pa ne ponehal. Sranje.

Sobota se je res prebudila v mrzlo in vetrovno jutro in ko sva z Janezom, v spremstvu najinih najdražjih in prijateljev odhajala proti prostoru, kjer smo oddali opremo, se je jezero pričelo kazati v vedno bolj neprijazni luči. Temna voda, skoraj kakor kava in valovi, ki so se valili z vseh strani, nas niso navdajali z veseljem, a kot sem že napisal, za vse je bilo enako. Glede na to, da se nas je na štartu gnetlo več kot 800 tekmovalcev bi bil primernejši štart v dveh valovih, a so nas v tekmo spustili vse naenkrat, posameznike, štafete, ironmenaše in tiste na polovički. Prvi krog plavanja je bil prava loterija, saj smo označevalne boje zagledali le po sreči, če je bilo telo na vrhu vala. Zato pa je bila druga polovica plavanja manj stresna, ko nas je v vodi ostalo le še 250 tekmovalcev, ki smo se lepo razporedili po celotni dolžini kroga. Moj čas plavanja ni bil nič posebnega, kar me glede na pogoje, niti ne čudi, presenečen pa sem bil, da sem prvo etapo končal kar na 29.mestu. Janez je plavanje končal na 48.mestu.

Naslednje distance sem se najbolj bal. 180km kolesarjenja v solo vožnji ni ravno užitek, sploh če je telo ves čas v kronometrskem položaju, želodec pa stisnjen med rebri. Vozili smo štiri kroge po 45 kilometrov in prav zadnjih 15 kilometrov v vsakem krogu smo imeli veter v prsa, da je povprečna hitrost s 40 in več km/h v trenutku padla na 32 ali 33 km/h. Stresno. Sem pa imel tekmo ves čas pod kontrolo kar dokazujejo tudi podatki kolesarjenja v vsakem krogu, ki sem jih izmeril z GARMINOVIM FORERUNNERJEM 305.

Čas kolesarjenja je bil 4.57,20, kar je zadoščalo za 22.mesto, me je pa pošteno skurilo, še bolj pa se je upiral moj želodec, ki sem ga med kolesarjenjem polnil s sparjenimi bananami in izotoničnimi napitki. Posledice so se pokazale na teku, še prej pa sem med menjavo in preobuvanjem v CEP nogavice (skrbijo da so noge med tekom preskrbljene z optimalno količino kisika ter ohranjajo vezi in mišice prožne) spil stekleničko pretoplega pomarančnega soka.

Zanimivost: Maticu je na enem zadnjih hitrih treningov počil okvir njegove ORBEE in ker uvoznik Primož Štrancar nadomestnega okvirja, v reklamacijskem postopku, ni mogel zagotoviti do dirke, je Maticu nekaj dni pred dirko SCOTTOVO plasmo posodil Gorazd Penko (KD ROG Radenska). Matic: »Kolo je fantastično, kaj tako dobrega še nisem vozil. Gorazdu in njegovim serviserjem pa hvala za prijazno potezo in brezhibno pripravo kolesa. »

Scott

Na teku pa spet stare težave. Po odličnem začetku in tempu 4,15' v prvih dveh kilometrih me je zvilo, dobil sem drisko in kar štirikrat sem moral med tekmom zaviti v grmovje. Vsak krog teka je bil posledično počasnejši, trpel sem vedno bolj, dehidracija je opravila svoje. V želodec nisem spravil nič drugega kot lubenice, krhlje pomaranče in vodo. K sreči mest nisem izgubljal, nekje na dvajsetem kilometru teka pa sem se zavedel, da le na vodo do konca ne bo šlo. Tako sem Heleno ob koncu drugega kroga zaprosil za mrzel radler (pivo z limonado), ki sem ga z največjim užitkom zlil po grlu in naslednji krog še enega. Med tekom v tretjem krogu sva kratek čas tekla skupaj tudi z Davidom Kranjcem, ki mi prav tako potožil, da so ga pogoji na progi zdelali in da ima hude težave z želodcem. Na žalost sem ga kasneje videl ob progi, tekme ni končal, kot še 44 triatletov ne. Med njimi je bil tudi Matej Paradiž, ki je računal na dobro uvrstitev. Osip je bil precejšen kar 20%.

S svojim končnim rezultatom ne morem biti povsem zadovoljen, sem pa v svoji skupini osvojil 2.mesto in se kljub težavam uspel ohraniti v prvi dvajseterici. Danes, dva dni po tekmi je počutje že zelo v redu, za kar gre zasluga tudi maserju Franju Kovačiču, ki je moja zbadajoča kolena prelepil s KINESIO trakovi. Med tekom me niso bolela.

Še preden zapišem vse rezultate Slovenskih tekmovalcev naj povem da sem vesel, da je Janez Aljančič končal svojega prvega ironmana v prvi četrtini vseh nastopajočih in bil s časom 10.24,50 drugi med deseterico slovenskih triatletov.

Čutim in vem da triatlonu na dolgih razdaljah še nisem rekel zadnje besede. Je pa tudi res da tedensko ob službenih obveznostih in v družinskem življenju ni moč najti 20 prostih ur, ki bi jih lahko namenil treningu. Je pa mojih 14 – 18 ur tedensko dovolj za vrhunsko pripravo na polovični ironman, ki bo v prihodnji sezoni moj glavni športni cilj. Glavni cilj bo majska polovička v St. Poltnu, morebitni drugi kvalifikacijski poskus pa bo avgusta v belgijskem Antwerpenu. In če bo vse po sreči novembra še svetovno prvenstvo na Floridi. Se slišimo in beremo.

Matic

Še par foto utrinkov (ostalo si oglejte v galeriji):

menjalni prostor

Janez in Matic, zadnje priprave

žabe gredo v vodo

“stari tokrat boš še za mano…”

Janezova borba z valovi

Zadnji metri v cilj

Infuzija in radler sta me spravila pokonci

Irena (navijačica) in Mare (fotoreporter)

tokrat druga stopnička

“reprezentanca Kamnika in Križev”