|
Včasih smo Slovenci res majhni v dejanjih, včasih le ozki v razmišljanju. Vsi slovenski organizatorji premorejo »spraviti pod streho« le pet do šest triatlonov, kar je denimo manj, kot jih organizira Celovec z okolico. Po drugi strani pa za popularizacijo tega bazičnega, zdravega in lepega športa tudi slovenski mediji naredijo le malček več, kot nič. Če se ne motim, niti moški, niti ženski »olimpik« iz Pekinga ne bosta predvajana v neposrednih prenosih TVS, pa čeprav gre za TOP dogodek. Pa čeprav prav vsak od izbranih triatletov lahko odplava 1500 metrov v manj kot 17 minutah, 40 km odkolesari na tempu najboljših slovenskih kronometristov in 10 km preteče v manj kot 33-ih minutah.
 Skozi cilj...
Na zadnji tekmi v avstrijskih Borovljah nas je nastopilo preko 400 triatletov, sodelovalo je več kot petdeset prostovoljcev in ob progi je navijalo kar nekaj sto gledalcev. Pa je bila tekma le regionalnega ranga. A Avstrijci so naredili dogodek. Nekaj podobnega pri nas uspe le Miru Kregarju s svojo ekipo, na septembrskem olimpiku, na Bledu, kjer poudarek ni le na tekmi licenciranih tekmovalcev, pač pa imajo svojo tekmo medijske zvezde, pa vse kategorije naših otrok, pa bolje pripravljeni rekreativci in nenazadnje tudi tisti, ki se s tem športom šele spoznavajo. In ob koncu dneva je fešta, padajo številne čestitke, obrazi so nasmejani in včasih vprašajo – zakaj tega ne naredite večkrat? Res, zakaj? Morda bi se s tem vprašanjem moralo pozabavati tudi vodstvo naše triatlonske zveze!
Še se spominjam svoje »triatlonske zgodbe,« ko sem si, med številnimi terapijami, želel vsaj enkrat nastopiti na triatlonu in ga dokončati brez bolečin v svojih kolenih. In ko mi je to res uspelo, ko sem začutil da mi ta šport lahko da – nekaj več, so vsi ostali športi ostali v ozadju, tudi tenis in košarka, ki sem ju prej rad igral. Danes je triatlon del mojega življenja in prepričan sem, da bom v njem ostal tudi po tem, ko bom končal z resnim tekmovanjem. Včasih sicer razmišljam, koliko volje, odrekanja, energije in prepričanja je potrebnega, da človek postane triatlonec in koliko ur mora še dodati, da postane "ironman," a mi ni nikoli žal-
Dovolite mi še, da povem še dve zgodbici, ki bosta zaključili današnjo »trilogijo.«
Nemalo sem bil presenečen, ko se je prijatelj Andrej Bučar, v svojih zrelih letih odločil, da bo v knjigi svojega življenja obrnil nov list in postal ironman. Sploh zato ker so bile njegove edine triatlonske izkušnje s tekme svetovne serije v Frankfurtu, kjer je bil gledalec in moj navijač. A ga je vzdušje očitno prevzelo. Vseeno nisem bil prepričan v njegove resne namene, do trenutka ko me je poklical iz Frankfurta in dejal: "Kupi mi kolo in povej koliko in kam naj ti nakažem." Sledilo je nekaj nasvetov, pa prvih šest mesecev treninga in Andrej je postal ironman; pri svojih petdesetih in nekaj letih je opravil s prvim, pa drugim, tretjim in letos s četrtim. Padel je noter in izhoda skoraj da ni več. In zakaj bi bil? Andrej je dobil "drugo postavo," ojeklenel in dobro se počuti. Zmaga, vesel sem.
Druga zgodba govori o Janezu Aljančiču. Mladenič se je »za meni najljubši šport« odločil v najlepših letih. Ima jekleno voljo, je kolesarski talent in ima neomajno domačo podporo. Rabi še kaj več? Ne dosti. Morda nekaj nasvetov, po letu ali dveh bo telo najbolje poznal sam. Je že notri, končal je svoj prvi triatlon (takoj polovični ironman) in konec avgusta bo za njim tudi prvi ironman, v Podersdorfu. Prepričan sem, da uspešno, prepričan sem tudi v rezultat okrog 10 ur in prepričan sem še da ne bo Janezov zadnji. Prihodnje leto »pade« tudi prvi svetovne serije v Kanadi in nato, če bo sreča mila – Havaji, v najboljši družbi, upam…
Če sem vas prepričal, lepo vabljeni drugo soboto v septembru na Bled, kot tekmovalci ali gledalci. Dogajalo se bo ves dan, obljubim!
Fotografije so z boroveljskega triatlona »MURMALAN 2008, kjer je bil najboljši Slovenec Uroš Seme, na 4.mestu.«
 no comment
 Nagrade
 Nagrajeni
 Podelitev
 podelitev
|
