V letošnji sezoni si z boginjo sreče očitno res nisva na ti, saj sem po padcu na ekipnem državnem prvenstvu v duatlonu, pred nekaj dnevi že drugič letos preizkušal trdoto asfalta, tokrat pod Šmarno goro. Moj zapis velja tudi kot opozorilo vsem športnikom, da na vsak kolesarski trening sodi tudi atestirana čelada, prav tako, kot mora biti izpravna tudi ostala oprema in kolo. Več kot enkrat sem prijateljem že dal nasvet, da je pred vsakim treningom potrebno preveriti zavore, pa pravilno vpeta kolesa in dovolj zategnjene vijake, saj lahko številne nepravilnosti povzročijo nesrečo, ki se morda ne bo končala tako srečno, kot se je moja….

Čelado na glavo!

V četrtek popoldne sem se po skoraj celodnevnem sedenju za računalnikom odpravil na daljši kolesarski, intervalni trening. Ker kronometerskega kolesa že nekaj časa nisem uporabljal, sem namesto tekmovalnih čevljev obul stare, s katerimi pa še nikoli nisem vozil krono kolesa. Že po nekaj sto metrih se je levi čevelj prvič odpel, pa potem desni, pa spet levi… Skratka, čevlji so bili popolnoma nepravilno nastavljeni, sam pa sem improviziral naprej, namesto, da bi s treningom prekinil. Ko sem se pripeljal do vasi Selo pri Vodicah, sem se odločil, da bom razdaljo Selo – Šmartno pod Šmarno goro (14km) štirikrat prevozil na 90% tekmovalnega tempa za ironman tekmo, torej s hitrostjo 34km/h, ki sem jo držal že od doma. Hitrost vožnje in povprečni srčni utrip je bil na vsakih 10km naslednji: 33,9 (125) – 33,6 (130) – 33,8 (135) – 33,7 (135) – 34,1 (134) – 34,1 (135). Zadnji krog je bil žal nekaj sto metrov krajši, saj sem na zadnji ravnini, v stoje, pognal do konca, ko se je leva noga še zadnjič odpela iz pedala, telo pa je bilo v zagonu naprej. Seveda me je katapultiralo čez krmilo, z glavo ob asfalt… Kaj več se ne spominjam, vem le, da sem nato, opraskan po vseh možnih delih telesa, po vseh štirih s ceste pobiral uro, sončna očala, kolo in oba bidona. 

Čelada

Glava je k sreči ostala cela, rešila jo je čelada. Ko sem prišel k sebi, odrgnine »na približno« izpral z vodo, sem ponovno zajahal malček zvito kolo in odkolesaril še deset kilometrov do doma. Ni bilo ravno prijetno, niti ne bom razlagal o slabosti, dva dni trajajočem glavobolu ter oteklinah, saj bodo te izginile, želim pa še enkrat opozoriti – kolesarji, čelado na glavo, pa tudi če greste le na rekreativno vožnjo!