St. Polten, 25.5.2008, dan po tem

70.3 St.Poelten

Novembra lani si nisem mislil, da bom čez 7 mesecev prečkal ciljno črto polovičnega Ironman triatlona. 2 km plavanja, 90 km kolesa in za posladek mali maraton – 21 km teka, se mi zdaj zdi kot mala malica, čeprav tekma ni bila lahka. Prva prava preizkušnja telesne in mentalne pripravljenosti pred mojim prvim Ironman triatlonom v Podersdorfu avgusta letos je za mano. Nisem si mislil, da bo šlo tako dobro. Kaj dobro, super! 5 ur, 6 minut, 43 sekund je bilo več, kot si je marsikdo upal napovedati. Na mojem sploh prvem triatlonu v življenju sem ciljno črto prečkal kot 364. med 1.200 triatleti (68. od 150 v svoji grupi), kolikor se nas je pognalo na progo. Rezultat, ki daje dobre obete za prihodnost in zanos za nadaljevanje resnih priprav na najtežjo enodnevno preizkušnjo na svetu.

Težko je opisati, kaj se človeku plete po glavi pred Ironmanom, ki se večini ljudi zdi skorajda misija nemogoče. Prelivajo se občutki treme, vzhičenosti, strahu, veselja, olajšanja, nervoze in še kaj bi se našlo. V St. Pöltnu je še vreme dodalo svoje. Bilo je muhasto, predvsem deževno in hladno, že od srede, ko smo prišli na prizorišče. Ko bi v soboto na tekmi vsaj sijalo sonce, sem pomislil. Z Maticem Romšakom, mojim prijateljem in trenerjem, sva bila pošteno živčna. No ja, jaz sem bil verjetno živčen za oba. Matic pa me je vedril. Izkušnje iz 13 končanih Ironmanov, od tega treh SP na Havajih, imajo pač svojo težo, predvsem pa so pravi balzam za razburkano glavo zelenca, ki komaj ve, v kaj se spušča. Živčnost je naraščala kot kvas. Bolj se je bližala sobota, hitreje se je vrtel svet. Enako je bilo s prebavo in obiski WC školjke. Pred Ironmanom vsekakor ne potrebuješ diaretika. Z Maticem sva v četrtek in petek naredila še zadnja kratka treninga na kolesu in teku.

In nato ... sobota. Bujenje brez budilke, zajtrk, še zadnje priprave opreme... Sonce! Saj človek ne more verjeti. Tudi najbolj optimistične napovedi niso predvidele tako lepega dne. Če drži, da se po jutru dan pozna, potem bo vse O.K. Vsaj ena pozitivna stvar, močan žarek upanja ob kopici dvomov in strahu. Z Maticem sva startala pol ure narazen, zato sem se moral na start plavanja oditi pred njim. Skupaj s Saro in Žanom sem z mešanimi občutki in nemirnim želodcem počasi stopal proti jezeru »Viehofner See«. Še dobro, da sta bila z menoj. Objem obeh je bil najboljše pomirjevalo. Še zadnji pozdrav, slikanje in treba je bilo v vodo.

Plavanje

Če bi se z dvema besedama dalo opisati, kaj se mi je pletlo po glavi zadnje sekunde pred startom, bi dejal »SMRTNA GROZA«. Bil sem eden od 150 zaskrbljenih, ki smo čakali na start naše starostne skupine.

Pok pištole. V vodi je zavrelo, kot bi vanjo spustil sestradano kolonijo piranh. Le zakaj nisem poslušal Matičevega nasveta in se postavil na skrajni rob skupine, kjer bi lahko plaval sam. To sem se vprašal takoj po tem, ko sem dobil prvo po glavi od triatletov pred mano, pa tistih za mano in onih levo in desno od mene. Groza! Voda mi je zalivala usta ob vsakem vdihu, srce mi je razbijalo tako močno, da sem ga čutil praktično povsod po telesu. V prvih 50 metrih sem bil čisto na tleh. Brez zraka, orientacije, moči in želje, da bi naredil še en sam zamah. Z očmi sem iskal spremljevalni čoln, za katerega bi se prijel in prosil za šlep do obale. To ni zame, sem si misli. Le zakaj mi je tega treba. In potem preblisk. Spomnil sem se nasveta enega najuspešnejših Ironman triatletov, večkratnega zmagovalca SP na Havajih Marka Allena. Večer pred tekmo sem bral njegov članek o »pripravi« glave pred tekmo. »Allways expect unexpected« – vedno pričakuj nepričakovano. O.K., Janez, sem si dejal. To je to. Na treningu sem lahko treniral vse, le plavanja v kaotični gneči ne.

Iz vode

Skušal sem se umiriti. Počasi sem odplaval na rob gruče in zdelo se mi je, da so me že vsi prehiteli. Kakšen polom in to že na plavanju. Vseeno sem skušal pozabiti občutek smrtne groze in zaplavati kravel v svojem ritmu. Uspelo mi je. Na robu je šlo. Treba se je bilo le še sprijazniti z grozljivo podvodno podobo jezera in nesramno nizko temperaturo vode. Podvodno grmovje, ki sega le nekaj centimetrov pod gladino in na 16 stopinj segreta voda nista ravno nekaj, kar bi si človek normalno izbral za kopanje. A če odšteješ vse našteto, zna biti dvokilometrsko jutranje čofotanje prav zabavno. Ena od posebnost polovičnega Ironmana v St. Pöltnu, oz. Ironmana 70.3, kot se imenuje uradno, je namreč ravno plavanje. Razdeljeno je na dva dela. Prvi kilometer poteka v jezeru »Viehofner See«, drugi kilometer pa v jezeru »Ratzersdorfer See«. Loči ju 200 metrov kopnega in most čez reko Traisen. Prav dobrodošla tekaška sprostitev med mahanjem po vodi. Kakorkoli že, ne morem vam povedati, kako dobro se človek počuti, ko zleze iz vode. To, da je pred teboj še 90 km kolesa in 21 km tekaj, te prav nič ne moti. Skoraj katarzično. Če sem zmogel to, potem lahko vse ostalo, sem si rekel po mučenju v vodi. Čas plavanja: 34 minut in nekaj sekund – vsaj pet minut več, kot sem plaval na treningu.


Kolesarjenje

Povsem druga zgodba. Iz tranzicijskega prostora stečem še čisto izmučen, zgrabim kolo in pohitim do začetka proge. Na prvem ovinku vidim Saro in Žana, ki me glasno vzpodbujata. Pravo poživilo. Pritisnem na pedale in se prepustim užitkom na suhem. Prazne ceste, zaprte za ves promet, razen za tekmovalce in spremstvo. Noro! Si lahko zamislite, da bi v Sloveniji za ves promet zaprli polovico avtoceste. Težko, ali ne! No v St. Pöltnu so jo. Prvih 20 km smo se namreč vozili in prehitevali tam, kjer sicer ni prostora za kolesarje. Svojevrstno doživetje in druga posebnost Austria Ironmana 70.3. Tudi sicer je kolesarska proga naravnost fantastična, saj po avtocestnem delu zavije ob Donavo, nato pa med vinske gorice in idilične vasice, pa nato v napet 10-kilometrski klanec in še strmo navzdol nazaj v St. Polten. Povsod brez avtomobilov, ki ti kravžajo živce in poženejo strah v kosti na ovinkastih cestah. Če ne bi na vzponu pihal veter v prsi bi bilo prelepo, že skoraj kičasto. Tu je nekaj povsem drugega kot v vodi. Ob cesti te navdušeno pozdravljajo ljudje, vzpodbujajo te sotekmovalci, ki jih prehitevaš (ali te prehitevajo) in te poznajo. Še posebej tisti, s katerimi zastopaš slovenske barve.

...

Občutki na kolesu so zanimivi. Naraščajoča bolečina v mišicah se meša z endorfini, ki jih sproščajo možgani. Preplavijo te vsa mogoča čustva in kar naenkrat se zalotiš da jokaš kot otrok, brez pravega razloga, srečen, kot še nikoli. In nato spet nazaj v realnost. Odbito. Ves čas sem skušal paziti, da sem bil kar se da hiter, ob pozornosti, da pulz ni presegel laktatnega praga, kjer se v mišicah začne prekomerno nabirati mlečna kislina. Bil sem celo bolj previden, kot bi bilo treba, a upošteval sem Matičev nasvet, naj na tek skušam priti kar se da »spočit« (karkoli že to pomeni po prevoženih 90 kilometrih). To se je poznalo tudi na končni povprečni hitrosti – 33 km/h in času 2 uri in 46 minut. Vsaj 2 km/h in 15 minut pod idealom. A bil sem »spočit« in poln energije, ko sem prikolesaril v drugo tranzicijo.


Tek

V šotoru sem spil le nekaj požirkov vode, pojedel energijski gel, nataknil tekaške copate, kapo in očala ter se podal na zadnji del preizkušnje. Ko sem treniral, sem upal, da bo moj čas na teku nekje okrog ure in 45 minut oz. tempo 5 minut za kilometer. Presegel sem vsa pričakovanja. Tekel sem kot puščica. Najprej skozi ciljno areno in nato v prvi 10 km krog. Bučno navijanje Sare na prvem ovinku mi je še dodalo vetra v noge in imel sem občutek, da bi lahko gore premikal. Prvih nekaj kilometrov sem tekel v neverjetnem tempu 4 minute 20 sekund za kilometer. Nisem mogel verjeti očem in Polarju, ki je kazal stanje srčnega pulza in čas teka. Skušal sem pozabiti na pekoč občutek v mišicah in ostro kluvanje v kolenih. Na vsaki okrepni postaji sem se po nasvetu Matica za trenutek sprehodil in v miru naredil nekaj požirkov navadne vode. Na osmem kilometru sem pojedel še en gel, za vsak slučaj, da ne bi ostal brez energije. Napaka! Že kmalu sem začutil, kako mu moj želodec ne ustreza, on pa ne želodcu. Do konca teka mi je postajalo vse bolj slabo, gel pa se je ustavil nekje med želodcem in odprtino, skozi katero je prišel vanj. Mislil sem, da ga ne bom prinesel do cilja; skoraj sem bruhal. A to ni bilo pomembno. Še vedno sem bil hiter kot strela. Še enkrat skozi areno in v drugi krog. Vodo sem na okrepnih postajah zamenjal za požirek Coca cole. Poživilo za zadnje kilometre. Prehitel sem tudi tiste, ki so bili daleč pred menoj že na plavanju. Kakšen občutek. Zdelo se je, da tečem vsaj v prestavi višje kot vsi ostali. Skušal sem še pospešiti. Ni šlo, mišice so bile preprosto preveč izčrpane. Iztisni sem še zadnje atome moči in še zadnjič tekel skozi ciljno areno. Pred seboj sem že videl zmagovalni trak, ki ga napetega čez cilj držita dve brhki hostesi. Za prav slehernega tekmovalca. Pri Ironmanu ni poražencev. Zmagaš že, če prideš v cilj. Še zadnji metri… Dvignem roke v znak zmagoslavja in poletim skozi ciljna vrata. S časom na teku, ki bi mi ga zavidal marsikateri maratonec. Ura in 35 minut. Več kot super.

Tek

In nato ... nič! Tako praznega se nisem počutil še nikoli v življenju. Povsem brez občutkov. Ne sreče, ne jeze, ne veselja, ne razočaranja, ne olajšanja, ničesar. Brez kakršnihkoli občutkov. Nič, čisto nič! Popolna praznina. Preprosto sem samo bil, brez emocij, brez smisla. Taval sem po ciljni areni, še medaljo za finisherje sem pozabil vzeti. Skušal sem dojeti, kaj mi je pravkar uspelo doseči. Ni šlo. Zagledal sem Saro in Žana, ki sta skakala od navdušenja. Vzel sem Žana in si ga poveznil na rame. Prvi občutek veselja in zmagoslavja. A še vedno vse skupaj nič. Žana sem po slikanju vrnil Sari na tribuno in odtaval do mize z vodo. Naredil sem nekaj požirkov in čakal, kdaj bo za menoj v cilj prišel Matic. Vedel sem, da sem bil dober, a z Maticem se še ne morem kosati. V cilj je pritekel 5 minut za menoj, kar pomeni, da sem imel za njim 25 minut zaostanka. Manj, kot sem pričakoval. Noro. Od veselja ga objamem. »No kako je Janez, peace of cake, ane?«, me vpraša. Videlo se je, da je vesel, da mi je uspelo. In pomislil sem, res je bilo peace of cake. Sicer me vse boli in sem crknjen kot le kaj, ampak res ni bilo tako težko. Definitivno grem naprej.

Cilj!

Na koncu

...

Počasi se začno vračati občutki. Objem in poljub najdražjih, čestitke prijateljev, podoživljanje tekme in crkljanje izmučenega telesa, čas za razmislek. Šele dan, dva po tekmi se zaveš, kaj se je zgodilo. In postaneš vesel in ponosen nase. Uspelo je. Treningi in odrekanje vsakdanjim razvadam so obrodili sadove. V življenju lahko dosežeš vse, za kar se odločiš in kar si želiš. Če si seveda pripravljen za to kaj storiti. Pri Ironmanu ni nič odvisno od sreče. Kolikor vložiš vase, toliko lahko na tekmi iz sebe iztisneš. Nič več in nič manj kot to. A brez podpore in pomoči je veliko težje. Zato zahvala vsem in vsakemu posebej, ki je kakorkoli pomagal, pa čeprav le v mislih. Še posebej pa hvala tistim, brez katerih nikakor ne bi šlo. Sara, Žan in Matic, vam prav posebej. Hvala tudi mami in očetu za moralno in finančno podporo, pa generalnemu sponzorju, direktorju podjetja Infinum Alešu Štularju, ostalim sponzorjem, donatorjem in prijateljem, ki ste mi pomagali in navijali zame. Upam, da boste z menoj ostali tudi v prihodnje. Naslednjič na Ironmanu v Podersdorfu. Za 4 km plavanja, 180 km kolesa in 42 km teka napovedujem čas 10 ur 30 minut. Nič ni nemogoče!

Janez