Po lanskoletnem premoru, ko Romšak na tekmah svetovne serije ni nastopal, je pa na odprtem državnem prvenstvu Avstrije dosegel fantastičen čas 9ur 6minut, je nastopil trenutek, da v svojem enajstem ironmanu, še tretjič doseže normo za svetovno prvenstvo.

O treningih v prvih mesecih leta in svojih pričakovanjih je povedal: »Triatlonski treningi v zimskih mesecih znajo biti zaradi nizkih temperatur zelo neprijetni, letos pa je bilo vreme nenavadno toplo, tako da sem od nekaj več kot 3000 prevoženih kilometrov, skoraj polovico prevozil zunaj. In če kolesarskim kilometrom dodam še 700 pretečnih, lahko z optimizmom gledam proti kvalifikacijski dirki. Sicer se zavedam, da leta niso več moj zaveznik, zato pa pripravljenost poskušam izboljšati tudi z novimi treninškimi metodami, med katerimi sem tudi kolesaril v savni. Sicer na Lanzarotih ne pričakujem 45 stopinj, kolikor je bilo v savni, sem pa, upam, dodal delček v pripravljenosti, ki vključuje tudi prilagajanje telesa na višje temperature, kot jih spomladi ponuja Slovenija«.

Triatlon je sestavljen iz treh zelo različnih disciplin in zelo stresno je predvsem plavanje, saj se z obale v istem trenutku požene več stotnij tekmovalcev, ki se prvi kilometer borijo za čim boljši položaj in čim krajšo pot plavanja. Romšak ima tu že bogate izkušnje, saj je zaradi nenamernih udarcev sotekmovalcev že dvakrat izgubil kontaktno lečo, v Zurichu pa zaradi udarca v oko dobil tudi veliko modrico. »Res na zadnjih tekmah ne štartam več iz prve vrste, saj se je nesmiselno »pretepati« z bivšimi plavalci, ki prvih 1500 metrov odplavajo v šestnajstih minutah, pač pa plavam v sredini množice, svojo priložnost pa iščem na kolesu in na teku. Menim, da se bo tekma tudi letos odločala na kolesu in če se bom na neravnem asfaltu izognil padcem in prebodenim gumam, imam lepo možnost da s časom kolesarjenja okrog 6 ur začnem loviti kvalifikacijski čas, ki bo v moji skupini verjetno okrog 10.40'«.

Maratonski tek je naporen že sam po sebi, če pa ga kombiniraš še s šestimi urami kolesarjenja in uro plavanja, pa včasih postane podoben najhujšim nočnim moram. Videli smo namreč že tekmovalce, ki so zaradi izčrpanosti in preslabe hidracije padali po asfaltu, kot muhe, spet drugi še kilometre in kilometre pred ciljem komaj še prestavljali noge, tretji pa obležali ali obsedeli ob cesti s prebavnimi težavami ali hudimi krči v mišicah. »Na ironmanu zelo malo pomeni tvoj najboljši dosežek v maratonskem teku, saj se organizem lahko obnaša čisto po svoje. Sam se držim pravila, da na tekmi nikoli nisem žejen in se zaradi preprečevanja dehidracije nalivam s tekočino tudi takrat, ko ni najbolj potrebno. Tudi krčem se z dodajanjem soli in magnezija uspešno izogibam, zato pa ima večkrat težave z želodcem, ki po urah »goltanja« gelov in barov reagira z bruhanjem ali pa z drisko. In to je v zadnjih urah tekme, ko je dragocena vsaka minuta, zelo moteče. Zato razmišljam, da bi letos delno spremenil prehranski načrt in namesto presladkih gelov pojedel kakšen sendvič in ga gurmansko poplaknil s koka kolo.«

Dolgi treningi gredo počasi h koncu, vse bolj jih zamenjujejo krajši in intenzivnejši, med katerimi bosta tudi še vsaj dve tekmi in sicer duatlon na kočevskem in pa majski tek trojk, kjer Trisportova ekipa, v sestavi, Kregar, Kogoj in Romšak računa na zmago v svoji kategoriji.