|
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je ironman triatlon na velika vrata vstopil tudi v Slovenijo, saj je številnim tekmovalcem kaj hitro uspelo doseči normo in se udeležiti, tudi večkrat, svetovnega prvenstva na Havajih.
Na tem mestu bi v prvi vrsti omenil Igorja Kogoja, ki je še vedno lastnik svetovnega rekorda v kategoriji 30-34 let, s časom 8:45:59, ki ga je kot štiriintridesetletnik dosegel leta 1993. Igor je lastnik tudi najboljše slovenske uvrstitve na SP in sicer je leta 1992 dosegel 20.mesto. Njemu ob bok bi postavil neuničljivega Franceta Cokana, ki s 24-imi dokončanimi ironmani premočno vodi med vsemi slovenskimi športniki, kljub svojim sedemdeset in nekaj letom pa bo k tej številki gotovo dodal še kakšnega, morda tudi na Havajih, kjer je že osemkrat stal na zmagovalni stopnički, v svoji kategoriji.
Kogoju je na 12. svetovnem prvenstvu delal družbo še Jani Tomšič, triatlet, ki je kasneje zaplul v trenerske vode. Med 1285 tekmovalci sta takrat zasedla 66. in 178.mesto. Prva leta je bila najuspešnejša slovenska ironmanka Nataša Nakrst, ki bi jo lahko poimenovali ženski France Cokan. Še danes je namreč med najuspešnejšimi slovenskimi tekmovalkami, v letošnjem letu pa doživlja drugo pomlad, saj je v svoji kategoriji zmagala na svetovnem prvenstvu v dolgem triatlonu, z odličnim nastopom v St. Poltnu, pa se je uvrstila tudi na svetovno prvenstvo v polovičnem ironmanu.
Začetku novega tisočletja pa sta poseben pečat vtisnila Uroš Velepec in Miro Kregar, ki sta leta 2001 osvojila prvi dve mesti na svetovnem prvenstvu v ULTRAMAN triatlonu. To je tekma, na katero vsako leto v novembru na Havaje sprejemejo približno trideset triatletov, ki so sposobni v treh dneh opraviti z 10km kilometri plavanja, 476km kolesarjenja in 84km teka. Velepcu je bil to že drugi svetovni naslov, na žalost pa sta oba naslova svetovnega prvaka in podprvaka precej bolj odmevala v tujini, kot pa doma.
Edina dva ironmana, ki sta se poleg naštetih še uvrščala v TOP 10 na tekmah svetovne serije sta »prezgodaj upokojeni Damjan Žepič, ki bo še vrsto let lastnik najboljšega slovenskega rezultata in še aktivni in v tem trenutku najboljši slovenski ironman Erih Pečnik, profesionalec, zaposlen v vojski in talent, ki mu edinemu lahko uspe, uvrstiti se med najboljših 50 na svetovnem prvenstvu.
Počasi prehajam k bistvu tega prispevka, še prej pa naj omenim še nekaj ironmanov, s katerimi sem imel čast tekmovati in jih z veseljem štejem med svoje prijatelje. Konstantin Preradovič-Miki spada v posebno kategorijo, saj se je od leta 2001 vsakič uvrstil na svetovno prvenstvo, letos že sedmič. Kljub svojemu nestrinjanju ga smatram za vodečega slovenskega profesionalca, saj ironman triatlonu namenja velik kos svojega življenja, uspešno opravljene tekme svetovne serije pa mu to bogato vračajo. Tomaž Šink, je večkratni udeleženec svetovnega prvenstva, s 16. dokončanimi ironmani pa že vrsto let v špici slovenskega ironmana. Je tudi edini slovenski tekmovalce, ki je v zadnjih letih na Havajih dosegle rezultat pod desetimi urami. Nada Kozjek Rotovnik je ironman triatlon dvignila na višjo raven, saj je kot tekmovalka, zdravnica in nutricionistka vzor številnim tekmovalcem, iz njenih izkušenj pa črpamo številni tekmovalci. Zadnji na moji listi je Damijan Kromar, odličen kolesar, večkratni Havajec, pobudnik in motivator triatlona v Ribnici, ki se mu je norma v zadnjih dveh letih izmuznila za dlako, bo pa v prihodnjih letih prav gotovo še pisal zgodovino slovenskega ironmana.
Še veliko je dobrih tekmovalcev in tistih, ki prihajajo, žal pa z organizacijo, predvsem pa medijsko prepoznavnostjo ne znamo slediti svetovnim trendom. Mediji o ironman triatlon pišejo, kadar sploh, kot postranski, recimo rekreativni šport, pri tem pa se ne zavedajo, da naši najboljši tekmovalci 3,9km preplavajo v dobrih 45minutah, da nekateri lahko kolesarimo 180km s povprečno hitrostjo 38km/h in več in da sem in tja triatlet odteče klasični maraton pod tremi urami in to po skoraj uri plavanja in petih urah kolesarjenja na anaerobnem pragu.
Ne zavedajo se niti tega, da v tujini tekme svetovne serije, recimo IRONMAN EUROPE ali IRONMAN KANADE spremlja več kot 150.000 gledalcev, nacionalne in komercialne televizije imajo svoje snemalce v helikopterjih, na motorjih in drugih atraktivnih točkah, z njihovo pomočjo pa izdelajo reportaže, ki so med bolj gledanimi športnimi prenosi.
Zunaj je ironman popularen in »IN.« Kako drugače tolmačiti podatek, da je sta bili tekmi v Nemčiji in Avstriji za leto 2008 »razprodani« v manj kot enem dnevu. To pomeni, da se je po internetnem odprtju sprejemanja prijav v manj kot štirindvajsetih urah prijavilo in vplačalo štartnino 350 EUR vsaj 2200 tekmovalcev, za vsako tekmo. To pomeni tudi, da se na petindvajsetih tekmah svetovne serije vsako leto cca. 50.000 tekmovalcev trudi, prigarati si vozovnico za SP. In vsako leto to uspe vsaj trem do šestim Slovencem. In to brez podpore matične zveze, ki na tovrstna prvenstva najraje pozabi.
K sreči se tekmovalci večkrat organiziramo sami, priredimo tiskovno konferenco, natisnemo uradne majice slovenske reprezentance in se na svetovnem prvenstvu, v »paradi narodov,« predstavimo kot dostojni predstavniki naše Slovenije.
V Sloveniji do danes žal še nismo organizirali nobenega ironman triatlona. Najdaljši doslej so bili, v »zlatih časih« slovenskega triatlona, srednji triatloni v Novem Mestu (2,5km plavanja po Krki, 80km kolesarjenja in 20km teka), v letih 1992-94. V klubu TRISPORT Kamnik pa je v lanskem letu ponovno vzklila želja po organizaciji, vsaj polovičnega ironmana. Mesto Bled z okolico in cesta proti Bohinju, sta idealni lokaciji, Miro Kregar pa organizator z idejo…
Matic R. |
Slovenski Ironmani 
