KAJ POMENI NASTOP ZA SLOVENIJO?

Športnika Slovenije za leto 2008 sta Sara Isakovič in Primož Kozmus. Njuni odlični dosežki so prepričali. Ne morem pa mimo izjave, ki jo je Primož izrekel oz. so jo zapisali slovenski mediji. Citiram v nadaljevanju...

Primož Kozmus, športnik leta: "Vesel sem za podeljeno nagrado, ki sem jo dobil že drugo leto zapored. Minulo leto sem rekel, da se bom zahvalil, ko bomo zaključili 'posel'. To nam je uspelo na olimpijskih igrah, zato bi se zahvalil celotni ekipi s trenerjem na čelu. Zahvalil bi se tudi vsej Sloveniji, ki me je spodbujala. O medalji sem vedno sanjal in sedaj so se sanje izpolnile. Vendar dokler ne bo poskrbljeno za vrhunske športnike in trenerje, se umikam iz športa. Pripravljen sem vse narediti za svetovni rekord, to pa je sedaj odvisno od funkcionarjev in države.

Ko sem prvič prebral, da je Primož za več denarja pripravljen nastopiti pod drugo državno zastavo, me je spreletel srh. Vsa čast športniku, rezultati so nepojmljivi, odmevni in tudi tržno zanimivi. In prepričan sem, da jih je oz. jih še bo, Primož dobro vnovčil. Zato me, tudi kot športnika, ki je ponosen, da je nastopal z državnim grbom na prsih, moti njegov odnos in njegovo stališče: »Če mi ne daste, kar mi pripada pa grem ali še huje, se umikam iz športa.«

Slovensko gospodarstvo žal ni med ekonomsko najmočnejšimi, daleč pa je od blaginje, ki bi zaslužnim športnikom omogočila stalno, dosmrtno rento. V ta koš bi nedvomno sodili še vrhunski izumitelji, znanstveniki, menagerji, pa kulturniki svetovnega slovesa, kirurgi, slikarji, kiparji in še kdo… Imen namenoma nisem omenjal, se pa vsi pojavljajo na prostem trgu ponudbe in povpraševanja, nekateri tudi z vrhunsko izobrazbo, drugi le z naravnim in dodobra izpiljenim talentom. In vsi zaslužijo toliko, kot jim trg ali pa lastniki priznajo.

In če se vrnem k športnikom, koliko jih vrhunsko trenira in študira, pa za državni grb nastopajo s ponosom, z grenkim priokusom le nekje v ozadju. Moram priznati, da država res malček mačehovsko gleda na slovenski šport, a ga tudi ni v celoti prepustila regulatorjem tržnega gospodarstva. Mladega prspektivnega športnika namreč s pomočjo staršev in kluba pripeljejo do vrhunskosti, potem se ta znajde na trgu. In olimpijska medalja je argument, ki prepriča.

Zato sem vesel, da se z izsiljevanjem ne da veliko doseči. Sredstva so omejena in ko eni iz proračuna dobijo več, dobijo drugi manj, lahko so to tudi mladi športniki. Tako je pravilo ekonomske logike.

Zbode pa me, ko nekdo pod vprašaj postavi SLOVENSTVO. Vsak ima pravico svoj kruh iskati kjerkoli na svetu, a državna zastava bi morala biti nad ekonomskimi interesi. In zato danes cenim Petro, Petra, Aljaža, Mitjo, Saro, Matjaža, Vasilija, Iztoka, Luko, Rajmonda, Lucijo, Primoža, Tino, Roka, Matica in druge reprezentante.

In naj končam z mislijo, ki se dotika meni ljubega, triatlonskega športa. Bojan Cebin je že drugič zapored svetovni prvak v duatlonu, v kategoriji do 23let, Uroš Velepec je bil nekaj let nazaj svetovni prvak v Ultramanu, Igor Kogoj ima še vedno enega svetovnih rekordov v Ironmanu, pa so vsem ostali zgolj spomini na trenutke, ko so bili najboljši. Danes delajo.

In v času, ko nekateri ne zaslužijo niti za preživetje, drugi delajo za minimalno plačo, tretjim grozi izguba zaposlitve, je zame zahteva po stalni renti vsaj »nespodobno povabilo.«

Čeprav, ko se nam bosta »cedila med in mleko,« sem prvi, ki bi jo priznal, le da ne vem, kdo bo upal izbrati merila. Pa brez zamere.

Leon živjo ,
všeč mi je, da nas je vedno več v tej združbi in všeč mi je tudi, da v glavnem vsi pozitivno razmišljamo, pomagamo, delimo nasvete (bolj ali manj strokovne). Jaz sem imel srečo, da sem tekmoval še z Urošem, Mirotom, ki sta mi dala prve nasvete, kasneje še Nada, Tomaž, France... In če lahko komu danes prenesem delček izkušenj sem le vesel. Oglasi se še kaj.
In naj velja povabilo dolgoprogašem, če izkušenj s tekmovanj nimate kje objaviti, jih lahko na www.ironman-slovenia.com.
Matic

ZUdravo Matic, najprej čestitke za težko tekmo v Avstriji!!!!!
Čestitke tudi ostalim, ki jim daješ nasvete in motivacijo,.
Vmes je bil dopust, pa se nisem takoj javil, 02.08.2008. mi je uspelo na svoj 34-ti roj. dan opraviti s prvim Ironmanov v času(ki mi ni bil tako pomemben)11:04:46.
Mnogo so mi pomagali tvoji nasveti o prehrani, svetoval si mi dodajanje soli in magnezija, kar bi verjetno drugače zanemaril, sedaj pa je to pripomoglo k uspešno končani tekmi.
Moje poročilo si že videl, ker si mi čestital za tekmo, če pa ga želi še kdo prebrati, pa je povezava tukaj:

http://forum.skrbnik.net/forum_posts.asp?TID=5 33&PN=1

Če ne bo špilala povezava, je na triatlonskem forumu pod rubriko Poročila iz Ironman tekmovanj.

Matic, hvala še enkrat za nasvete, še bom jih potreboval in srečno triatlonke in triatlonci!!!

KO TE POTEGNE, NE SPUSTI VEČ

Spodobi se, da tudi sam pripišem kakšno vrstico v knjigo gostov mojega trenerja, prijatelja in krivca, da sem postal zasvojen s triatlonom. Žal mi je, da nas ni več triatloncev in da krovna zveza nima več moči in volje za odločno promocijo in razvoj te športne discipline, ki po krivici caplja na robu slovenskega športnega zemljevida. Podatek, da ima samo Celovec več triatlonskih tekmovanj kot cela Slovenija verjetno pove dovolj, to da mediji o triatlonu skoraj ne poročajo tudi. Zato je samo od nas tekmovalcev odvisno, kakšna bo promocija triatlona in njegova prihodnost na sončni strani Alp. Tarnanje nas ne bo pripeljalo nikamor, res pa je, da bi se stvari premikale hitreje, če bi bile razmere za ta šport doma boljše. Vsaj takšne, da bi se lahko najboljši s triatlonom ukvarjali profesionalno, ne le zgolj ljubiteljsko v prostem času ob vsakdanjih obveznostih v službah in doma v družinah. Zato je najbolje, da se hitro namnožimo. Več nas bo, bolj bomo vidni in slišni. Splača se že zato, ker je triatlon šport, ki ti daje veliko več, kot si sploh moreš zamisliti.
Naj vam povem svojo zgodbo, ki bo upam, prepričala vsaj enega obiskovalca te spletne strani. O njej je na kratko že pisal Matic, jaz bom dodal še svoj pogled. Zgodba bo svoj prvi epilog bo dobila čez deset dni, ko bom v Podersdorfu (verjamem da uspešno) končal svoj prvi triatlon na Ironman razdalji v življenju. To je cilj, ki si ga želim že 10 leta, zanj pa sem zadnjih 10 mesecev pošteno garal. Deset let sem čakal, da sem spoznal Ironmana, ki bi tudi meni pomagal do cilja, saj te za Ironmana lahko pripravi le Ironman. Deset mesecev je ta Ironman potreboval, da me je pripravil za nastop na najtežji enodnevni športni preizkušnji na svetu, ki naj bi jo končal s časom okoli 10 ur. Govorim seveda o Maticu, jeklenemu Kamničanu, po mojem skromnem mnenju rojenemu za doseganje vrhunskih rezultatov v Ironman triatlonu, človeku z veliki talentom za kombinacijo vseh treh športnih disciplin (plavanja, kolesarjenja in teka) z neizmerno mero potrpljenja in predanosti, s trdno voljo, skromnostjo in nesebičnostjo pri nudenju pomoči željnim znanja in uspehov. Skratka športniku z vrlinami, ki zaznamujejo največje (čeprav sam o sebi govori preveč skromno). Te dni mineva leto in pol odkar sva se spoznala. Prvič sva se srečala v pisarni moje (takrat) nove službe, kjer so mi že prvi dan povedali, da imajo med sodelavci Ironmana. V glavi se mi je odvrtel film minulih desetih let in usta so se mi razširila v nasmeh ob spoznanju, da sem tako blizu uresničitve svoje skrite želje, kot še nikoli. Še zdaj ne vem, kaj si je mislil Matic, ko sem ga že ob prvem stisku roke "napadel" s prošnjo, če bi mi pomagal na poti do Ironmana. (O tem bo morda sam napisal kaj več, kajne Matic?) Prepričan sem, da me ni jemal resno. Jaz pa sem vztrajal. Za začetek sem šel z njim na njegov 12-ti Ironman triatlon v Podersdorf. Bilo je nepozabno, sam pa sem se dokončno odločil, da se drugo leto vrnem kot Ironman. Imel sem 12 mesecev časa za priprave. Začetek je bil težak, še težje je bilo vztrajati. Prva dva meseca sem se ukvarjal predvsem z bazo, ko skušaš telo pripraviti, da sploh lahko začne z resnimi treningi. Bolelo me je vse, tudi mišice in kosti, za katere do tedaj sploh nisem vedel, da obstajajo. Bila je zima in bil je mraz. Padal je dež in sijalo je sonce, sam pa sem treniral, kot mi je rekel Matic. Šest dni v tednu od 8 do 17 ur tedensko, odvisno od faze treninga. Življenje se mi je povsem obrnilo, za najmanj 180 stopinj. Postal sem drugačen, telesno, duševno in socialno, kar so opazili tudi drugi. Opazna sprememba na bolje. Televizijo, kavč in lenuharjenje so zamenjali treningi v bazenu, na kolesu in teku. Prosti čas je postal neznana kategorija. Življenje se je zožilo na tri prioritete: delo v službi (ker brez denarja žal ne gre), treninge in družino. Zadnja najbolj trpi, a sem vesel in hvaležen, da mi daje neomajno podporo. Ja, življenje Ironmana se bistveno ne razlikuje od življenja drugih vrhunskih športnikov. Vse je podrejeno trdemu delu, treningom in odrekanju. Velikokrat je težko, zelo težko, a osebnega zadovoljstva (še posebej ob uspehih) in dobrega počutja ne more nadomestiti nič na svetu. To so občutki, ki se jih ne da opisati z besedami. Če se s teboj veselijo tudi drugi, je vse še toliko lepše. Ko padeš noter, greš težko še kdaj povsem ven. Ironman triatlon, ko ga okusiš, ni več le šport, ampak postane način življenja. Res je, veliko zahteva, a tudi mnogo daje. Veliko več, kot si sploh lahko zamisliš. In to je nekaj za kar se splača živeti. Poskusite, tisti, ki še niste! Tisti, ki ste noter, pa tako vem, da verjetno nikoli več ne boste šli ven. No ja, morda nekoč, ko bodo vsem nam vzeli mero, ali ne?

LP

Janez Aljančič
www.ironmantriatlon.com

Živjo Tomaž,
ideja je SUPER, sploh če želimo ironman triatlon kdaj spraviti "iz kleti v pritličje," kot je to že uspelo sosednjim Madžarom, tudi Hrvatom (Jarun, Mljet, pa letošnji poskusi), da Italijanov in Avstrijcev sploh ne omenjam. Tako pa se posamezniki, le z vednostjoi TZS-ja, podimo po svetu, tekmujemo in improviziramo, do prvega slovenskega ironmana ali pa vsaj polovičke, pa je še svetlobno daleč. Jo pa sto in več slovenskih (pol)ironmanov nedvomno zasluži. Kaj pa ostali mislite?
Matic